Ko čas mi poide…

Ko čas mi poide, bom veter razpel,

kot jadro v nebo segajoče,

v zvezde zlatice nasmeh si odel,

in želje v ptice pojoče,

ko čas mi poide, le daleč drugam,

za hip mi ne bo tu ostati,

podložil oblaka bom trudnim nogam,

kresnicam šel misli razdati…

 

Ko čas mi poide, odvržem vse dni,

vse tedne, in mesece, leta,

da s hrbta umaknem, kar tu bremeni,

predvsem pa spoznanja prekleta,

ko čas mi poide, v dalj prek neba,

ne vem, tja v neskončno vesolje,

da v čisti tišini mir dušo navda,

da sežem, vsaj tamkaj, v bolje…