Ekstremi…

Kontrasti… pestrijo, vse, tudi živetje, ga odvračajo od monotonosti rutine, tistega stanja, s katerim se večina izkazuje, ko o svojih življenjih govori, v bistvu pa – eno in isto, iz ure v uro, iz dneva v dan, le v niansah, malenkostno drugačnih, izkazovano…

 

Ekstremi so tudi kontrastni, le da se, v svojih skrajnih podobah, še bolj učinkovito izkazujejo. Manjkrat tako, da iz nekega obupa do trenutkov sreče povedejo, večinoma drugače, v povsem nasprotni smeri…

 

Misliš, da živiš sanje, ne le v njih, pa se pravljične podobe razprejo, te vrže na trda tla, in v rokah, v katerih si mislil, da ves svet držiš, le zrak ugledaš. Da te ugotovljeno sili v nič ljuba védenja, o prav nič ljubem…

 

Še nedolgo nazaj… pajacek, sedeč ob svoji mizici, pacajoč s sladoledom, in v njem, zdaj pa – mizica sameva, pajacek čaka, da ga dam jutri v pranje, pacarona pa slišati ni, vsaj v »stvarnem svetu« ne, zgolj v meni se oglaša, zgolj v sebi ga vidim, objemam in poljubljam…

 

Grize, gloda, boli. Za trenutek pomislim, kako bi mi bilo bolje, ko bi bil del pokvarjene, neumne sebičnosti, a brž preženem, to misel – ne bi se najbolje znašel, v oceanu brezličnih, in brez vseh tistih, katere zmorem kot ljudi živeti, in jim kot človek biti…

 

Na spletu sem našel posnetek letošnje prireditve, zaključne, Rima raja. Sicer vem, o izbrancih, sam sem jih izbiral, in tudi o sami prireditvi, ne nazadnje sem spisal scenarij zanjo, a sem si kljub temu ogledal. Da sem, tačas, za odtenek manj glodanja čutil, in da sem zmogel lastno primejdušanje o tem, da bom le izjemoma pomagal, prekršiti, s tem, ko sem nekemu dekliču, prvonagrajenemu, nekaj besed, v svetovanje namenjenih, poslal. Upam, da ji ne bodo v breme…

 

Ko hodiva na sprehod, in srečava nekoga… Malo ne pozabi omeniti tata-ma-calunalnik-in-televizijo, doda in-ima-sladoled-in-lazanjo, predvčerajšnjim pa je celo o tem, da knjige pišem, razlagala, da jih bo ona dobila, ko bo velika, in da bo tudi sama pisala…

E, dete moje, če boš v tem našla tista vrata, priprta, skozi katera boš uspela, vsaj za nekaj časa, (u)bežati vsej »dobroti«, »ljubezni«, »poštenosti«… tega ničvrednega sveta, potem upam, da boš res pisala. Ne za druge, ti drugi naj ti le po tistem baj-de-vej principu obstajajo, predvsem zase, da boš svoji iskrenosti dopustila iskrena biti, četudi bo govorila o zadevah, o katerih ne bi zmogla, ko bi v zares človekovem svetu živela…

 

Da, po dvanajstih letih odsotnosti z zaključnih prireditev, sem si danes dovolil prisostvovati nedavno izpeljani. Ne vem, morda v podobi nekakšne generalke, pred prihodnjo, na kateri bom, zato, da se od festivala poslovim, pri čemer…

 

Ne, tega slovesa, in časa po njem, ne bom doživel v podobah nekakšnega neljubega kontrasta, nasprotno, s časom je potrebno počasi odlagati, pa – če je vsaj malo vredno, bo, vsaj nekaj časa še, obstalo, če ni, potem pa tudi vredno ni, da bi. In sem že vajen, žal, tega, da sem krepko preveč sebe, svojega življenja razdal tistemu, kar se je kasneje izkazalo kot povsem zgrešeno, nevredno.

 

Štiri ure so minile. Nočem računati, koliko jih še ostaja, do tega, da mi bo Sonkec spet v nebo prisvetil…