Saj bo u ledu…

Pozno sem zaspal, pred jutrom nekje. Gledal sem jo, prižeto k meni, in jo, vsake toliko, pobožal prek lask, in poljubil trmasto bučo…

 

Zjutraj. Bila je še v spalnem pajacku, in jedla sladoled, ko je izustila »spet te bom dolgo čakala«…

Tudi jaz bom tebe dolgo čakal, sem ji povedal, sem te že začel čakati, pa – dajva, reciva uri, naj hitreje teče, v petek pa… v petek pa pride tisti jupi-jutri-bo-Lilika-spet-doma…

Kletvice sem zadržal, v molk ovite. Že tako mi besede, ki naj bi grde bile, a so prave lepotice, v odnosu do podobe, o kateri govorijo, redno z jezika utekajo…

 

Nekoliko kasneje… sam sem se že preoblekel, in vrsta je bila na njej… pritekla je k meni, me močno objela, ter dejala »saj bo u ledu«…

Bo, dete, bo, Sonkec moj mili, vse bo v redu, sem odvrnil, in se spet v molk ovil, pa ni slišala tistega dete, sploh ne veš, o čem govoriš, in ne veš, da nikoli, za en sam hip ne, ne bo v redu, dokler obstaja tisto, česar biti ne bi smelo! In samo upam lahko, da tudi sama del tega ne postaneš, da ti bo prizaneseno in predvsem, da boš ti prizanašala drugim, pa da se ne bo našel, nekdo, ki bo tebe preklinjal, ker, veš – bolje je biti človek, kot svinja! Že res, da je boleče, trpeče, a kljub temu bolje. Svinja zmore biti samo svinjam všeč…

 

Ne vem, resnično ne vem, kaj bi ji želel. Biti kot jaz, ali povsem drugače, ker…

 

Malo, sila malo jih je, katere zmorem za sogovornike imeti, enakovrednega nobenega ne poznam, a mi je vsaj papir dan, da se zmorem z njim pogovarjati. Obenem pa znam bremena na lastnih plečih nositi, in me, doslej vsaj, še nihče ni s tal vlekel, ko sem se, pobitih nekih upov, na njih znašel…

 

Malo jih je, a so, za katere vem, da bodo do zadnjega mojega diha pripravljeni biti mi pri roki, v kolikor jim bom to dopustil, seveda. Malo, a so od nekdaj moji, nisem jih na cesti pobiral, in se, niti za hipec, en samcat, nikdar s svinjanjem niso izkazali…

 

Malo jih je, pri katerih lahko jutri, če tako nanese, svoj dom najdem, dom, v katerem mi bo, brezpogojno, dano živeti svoj čas, svoj prostor, svoj zrak, in ta malo, to je tisto edino bogastvo, ki zares obstaja! Vse ostalo pa… vsega ostalega pa ti želeti ne zmorem, dete moje drago, kajti, veš – sleherno svinjanje, sleherna svinja se, slej ko prej, sama s seboj sooči, in je takrat dobro, kadar se pomoč pri roki znajde, takšne pomoči pa je sila malo, skorajda obstaja ne, pri čemer utegne biti nerodno, to, da je poprej svinjanje skusila, pa ji ni do tega, da bi priskočila, in pobirala!

 

Med potjo… ves čas sva se pogovarjala, med igro, v kateri nek čarovnik, z zadnje klopi, nenehno tati »nagaja«, in se pripravljala na trenutke, v katerih si bova pomahala, za cel prihodnji teden. In sva uspela, ne samo tožnosti pregnati, in neke rosice, ki se je v pogledu, nebeško modrem, znašla, pač pa še več, uspela sva, da se je pozdravljanje kot neka samoumevnost izkazalo. Saj bo kmalu petek, še vsaka večnost enkrat mine…

 

Čim sem odpeljal, sem si dal duška. In so vrele, besede, iz mojih ust, prav nič lepe, četudi lepotice…