Kaj bom (jaz) imel/a od tega…

Kadar sem bil zaprošen za pomoč, nikoli nisem vprašal »kaj bom (jaz) imel od tega«, pa čeprav sem poleg zadovoljstva, da sem lahko pomagal, tudi na težave naletel, tudi razne birokratske in dokaj neprijetne, zame, po drugi strani pa sem (pa nisem nek pogost prosilec pomoči) marsikdaj prav takšno vprašanje slišal…

 

Velikokrat so mi pomoč obljubljali (ko so najprej mene zanjo prosili, in jo tudi prejeli), sami od sebe, ne da bi karkoli vprašal, in, večinoma vsaj – obljub niso izpolnili, ko pa sem zaslišal ta kaj-bom-jaz-imel/a-od-tega, takrat pa sem, v trenutku, odstopil od namere, od vprašanja po pomoči. Je bila zadeva nemudoma rešena, kajti takšno pojmovanje pomoči ni skladno z mojim…

 

Kadar pomagaš, takrat, praviloma vsaj, pomoči ne pogojuješ, in zanjo ničesar ne terjaš v zameno, razen izjemoma, zaradi lastnosti prosilca, denimo zaradi njegove neodgovornosti, zaradi katere se utegne pomoč zlahka izkazati kot metanje-časa/energije v nič. Pravzaprav…

 

Ko razmišljam o minulem, in določene »hvaležnosti« ugotavljam – zame bi bilo bolje, v mnogih primerih, ko bi »pomagal« tako, da bi zaračunaval.