»Prijatelja spoznaš v nesreči…«

Tako vsaj pravijo, čeprav – ne vem, če je to najboljši način za ugotavljanje prijateljstva, kajti…

 

Lahko imam avtomobilsko nesrečo. Avto je nevozen, jaz pa ga nujno potrebujem. Ne poznam serviserjev, kjerkoli povprašam, vsi imajo polno dela. Prijatelj pa nekega pozna, in ga pokliče ter mi uredi takojšnje popravljanje…

Res je, s tem mi je prijatelj prihranil veliko časa, veliko opravkov, morda mi je uredil tudi ugodnejše stroške popravila, vendar – on je v to svojo pomoč vložil zgolj nekaj trenutkov svojega časa…

 

Lahko se mi hiša sesuje, in mi prijatelj odstopi svoje presežno stanovanje, ali me v svojem naseli, začasno. Tudi s tem mi je ogromno pomagal, čeprav – on sam se je odpovedal samo nekemu zaslužku, ki bi ga z najemnino dobil, ali pa delu svojega običajnega prostora, potemtakem ni neke (pre)velike svoje žrtve izkazal…

 

Lahko pa živim povsem nemoteno, nobena nesreča se mi ni zgodila, le nekaj sem si omislil, pri čemer ne zmorem sam svojih želja realizirati, pač pa potrebujem pomoč. In to takšno pomoč, ki terja samo-odpovedovanje tistega, ki naj bi pomagal. Terja to, da bo, za čas pomoči, povsem spremenil način svojega živetja, terja to, da se bo soočal s kupom nekih zanj sila neprijetnih zadev, terja to, da se bo moral odpovedati nekim svojim načrtom, bog ne daj, da bi ta pomoč zmogla, na kakršenkoli že način, njegovo zdravje ogroziti… jaz pa ga prosim, da mi pomaga pri nečem, česar nujno ne potrebujem za samo (pre)živetje, pri nečem, kar se njemu niti pomembno ne zdi…

 

Mislim, da so takšni primeri, primeri, v katerih se moraš, za to, da bi pomoč izkazal, dejansko sebi odpovedovati, svojim željam in potrebam, dejansko nase nevšečnosti prevzemati, bolj merodajni za ugotavljanje prijateljstva, zlasti ker…

 

Govorim na podlagi izkušenega – kogarkoli sem doslej prosil za pomoč (k sreči to izjemoma počnem), nikoli ni bila težava v nekem, na primer, posojanju denarja (pa čeprav je šlo za velike količine, in čeprav takrat, ko sem si izposojal, nisem imel možnosti, da bi kakorkoli jamčil za to, da bom uspel dolg poravnati), ali v neki uslugi(ci), ki je le določeno količino časa terjala, ter nekaj lažjih opravil, nikoli, ko pa je prišlo do tega, da sta na »tehtnico« dospela moja nemoč, objektivno izkazana, na eni strani, na drugi pa del živetja za pomoč naprošenega… da, takrat pa sem dejansko spoznaval, komu smem, in komu ne smem poreči prijatelj. In lahko mi verjameš, da ni potrebno veliko časa, za to, da jih prešteješ…