Nekoč
sem bil strokovni sodelavec vodje tehničnega sektorja, s preko dvestotimi
zaposlenimi, in še nekaj časa pred tem nekoč, je bil taisti vodja šef kadrovske
službe, in to prav v času, ko sem kandidiral za delovno mesto
receptorja-varnostnika, po načelu bolje-išta-nego-ništa-nekaj-je-treba-delati. Obenem
pa je bilo še nekaj drugih podjetij, v katere sem poslal prošnjo za zaposlitev.
Kakorkoli že…
Nekega
dne sva potovala na sestanek v Beograd. Odrinili smo malo po četrti, kajti
sestanek je bil dogovorjen ob deseti, in medtem, ko je voznik tudi čudeže
počel, na regionalkah, sva se midva, za njegovim hrbtom, pogovarjala. Pa ne o
sestanku, itak sem jaz imel roko-čez poslovni dogovor s podjetjem Miloje Zakić,
in sem krepko bolje poznal vsebino, kot jo je moj vodja, pač pa sva se
pogovarjala o… času še-nekaj-časa-pred-tem-nekoč, ter kasnejšem…
»Uroš,
takrat, ko ste se odzvali na naš razpis, sem bil edini, ki je nasprotoval temu,
da vas zaposlimo. Pa ne zaradi tega, ker ne bi izpolnjevali pogojev, pač pa
obratno, ker ste jih tako presegali, da sem trdil, da boste pri nas samo
začasno, in boste, ob prvi priložnosti, odšli drugam.«
Bil sem
tiho, in poslušal, in tudi on si je vzel nekaj trenutkov premora. Ne vem, da bi
najprej oblikoval beseda, ali zgolj toliko, da se od poprejšnjih spočije. In je
nadaljeval…
»Tudi
to vem, da ste se odzvali vabilu na pogovor, da ste bili tam-in-tam… direktor
tamkajšnje kadrovske je moj prijatelj… vem, da so vam krepko boljše ponujali, a
vem tudi to, da ste se opravičili, se zahvalili za povabilo, in pojasnili, da –
ste že dali svojo besedo, in da ste se jo namenili spoštovati…«
In je
res bilo tako, še več, direktor kadrovske, kateremu sem »dal košarico«, me je,
pred slovesom, celo poprosil, da ga obvezno pokličem, v kolikor bi se,
kadarkoli, premislil…
In
znova je bilo nekaj tišine, v katero je le brnenje motorja posegalo, nato pa: »Zaradi
tistega, vsega, zaradi tega, kako ste se pokazali skozi ves čas, zaradi tega
tudi ste moj strokovni sodelavec, zaradi tega sedaj skupaj potujeva v Beograd,
zaradi tega vas prosim, da se začneva tikati.«
Možakar
je bil krepko starejši od mene, pa me je s svojim predlogom v neprijeten
položaj spravil. Nisem namreč eden izmed neštetih spletnih, kjer se vsi po
vrsti tikajo, ne glede na različnosti, tudi silovite, kot-bi-krave-skupaj-pasli
(jaz sem jih samo enkrat, nekaj ur, na nekem podeželju, bolj iz radovednosti in
druženja z nekimi otroci, pa peke krompirja v ognju, kot pa radi tega, da bi
spoznal tekanje za po-svoje-trudečimi-se živalmi)… pa sem kar nekaj časa
potreboval, ter svoje nagovore in odgovore, njemu namenjene, oblikoval tako, da
ga nikdar nisem osebno nagovarjal, in mi ni bilo treba tistega »ti« izrekati,
dokler mi ni uspelo prvič izustiti tako, kakor me je prosil. Potem je pa že
malček lažje šlo…
Da, ne
vem čemu, a iz spomina mi je izbrskano, maloprej, o njem, ki se je tudi takrat,
ko že dolgo nisva več sodelovala (on se je upokojil, jaz sem si kruh s pisanjem
služil), udeleževal mojih literarnih prireditev, me za določene nasvete
spraševal in me celo poprosil, da mu napišem akrostih (pesem, ki je namenjena
neki konkretni osebi, in so črke njenega imena in priimka izpisane v začetnicah
verzov) – prošnji sem, kakopak, ugodil – ker se je za takšno prošnjo odločil,
ko je videl pesmi, kateri sem bratoma spisal, za njuni petdesetletnici, in me
je takrat tudi napotil do svojega prijatelja »lepopisca«, da je bila zadeva
zares ogleda vredna (na kakovostnem papirju, v zastekljenem okvirju, zares
darilo, dobesedno na-kožo-pisano, unikatno)… da, iz spomina, obenem le še v
spominu ostal, že kar nekaj časa ga ni več…
A sva celo
Beograd osvojila, skupaj!
Ni komentarjev:
Objavite komentar