O, ljubi bog…

O, ljubi bog, svetniki vsi,

le kam smo to dospeli,

in kam še bomo družno šli,

neumni, a – veseli…

 

Kjer manj je več, in več odveč,

razvoj prav čudno zgleda,

razum odšel je daleč preč,

neumnost pa razjeda…

 

Še malo, pa vsak butast stroj

edina bo veljava,

ni druge, kjer dosežek svoj

časti – neumna glava…

 

Še malo pa, že zakrnel,

brez nog boš, rok, in glave,

čemu nerabno bi imel,

je logika Narave…

 

Še malo pa, ko pride čas,

ti spet na staro šine:

hu-hu bo slišati tvoj glas,

iz ljube ti – votline…

 

Ne, druge ni, zares da ne,

kjer bebavost krmari,

in kjer po-novem vselej gre

v opravi svoji stari…

 

O, ljubi bog, svetniki vsi,

v »stvaritev« ni verjeti,

ker nezmotljiv ne pogreši,

ko »višek« gre spočeti…

 

Čeprav… ja, res, viškovni so,

odveč, z drugo besedo,

zgolj posiljujejo Zemljò

z možgansko svojo bedo!