Standardna sobotno-nedeljska noč…

… nespana, šahu, mislim in zgodnji kavi namenjena. In tudi pralni stroj je prej zastavil…

 

Med »sprehajanjem«, misli lovečim, so mi pogledi padali prek knjižnih polic, in, čeprav sem ljubitelj knjig, in jih za eno izmed najpomembnejših zadev imam, sem ugotavljal, da bi bilo dobro, ko bi jih malček »presejal«, pa tisto, kar je čas dobesedno izpljunil, namenil odpadnemu papirju. Predolgo bi namreč trajalo, da bi do neke arheološke vrednosti, ne mislim denarne, dospele…

 

Od knjig sem se vselej težko poslavljal, in sem jim, praviloma, skušal neko drugo domovanje najti, pa sem jih, na primer, nemajhno število poklonil knjižnici osnovne šole, v kateri sem do učenja dospeval, pa starejšim svojim sem jih zapustil, za celo neko manjšo knjižnico… a te, ki so mi nocoj padale-v-oči, te niti v neke, recimo temu tako, primerjalne namene niso več uporabne. Bom videl, bo, domnevam, še trajalo, nekaj časa, preden se bom odločil…

 

Zanimivo je, kakšen odnos »kultivirana ljudstva«, ne samo podalpsko, izkazujejo do knjig. V bistvu so še najbolj upoštevane tiste, ki v neki svoji lepi vezavi krasijo, namesto slik, police, in videz (lažne) načitanosti vzbujajo, pa kakšni romani, dve-leve-dve-desne-kvačkarske, kuharske… potem pa je malodane že konec »kultiviranosti«. Otrokom nek cenen drek kupujejo, dobesedno s traku naštancan, toliko, da jih odpravijo, sebi pa… pomnim, ko je časopis Delo, enkrat tedensko, časniku prilagal neko knjigo, najbolj proda(ja)na je bila – Žižkova! Bentiš, ne vem, če Žižek v celoti samega sebe razume, zagotovo pa vem, da ga »ljudstvo« ne, vendar – če si celo s knjigo lahko »in«, čemu, za vraga, ne bi bil…

 

Knjiga ni slaba zadeva, v kolikor ima kako, in o čem, pisati, je pa, žal, povsem nekoristna, tam, kjer naj bi, v odsotnosti abstraktnega mišljenja, domišljijo gnala, tam, kjer naj bi, med raznimi šniranci in štrudli, k besednemu zakladu pridodajala, tam, kjer naj bi vse vedočim z nečim novim postregla. In je povsem brezvredna, tam, kjer so zgolj neposrednega, dobesednega branja zmožni, da pa ne govorim o…

 

… denimo raznih zbirkah aforizmov ali poezije, kakršnekoli že, četudi »sodobne poezije«, v bistvu na vrstice razcepljene in »globokoumne« proze.

Aforizmi imajo veliko pomanjkljivost – par besed, ki naj bi neko resnico izkazovale, a jo zmorejo izključno tam, kjer dejstva, resnico poznajo, obenem pa zmorejo brati-med-vrsticami. Pri poeziji pa se še dodatna nečednost razkrije, kadar o človeškem pojmovanju in čustvovanju zapisuje...

 

Bojda »smo« v samem vrhu po knjižničnih izposojah. Dobro bi bilo, pri tem vrhu, ugotoviti za kakšne knjige gre, in kolikšen njih delež sodi med tisto šolsko-obvezno-branje, čeprav… čeprav se znajdejo, »praktiki«, pa nemalo »obnov« tozadevno prebranega kar s spleta poberejo, in se s tem »učiteljem« v sprejemljivosti izkažejo…

 

Priznam, dospel sem v leta, ko malodane ničesar več ne berem. Malo zaradi tega, menda, ker sem veliko let knjige dobesedno »goltal«, pa težko nekaj presenetljivo novega najdem, malo radi tega, ker sam pišem, pa se mi pisanje, tako moje, kakor nekih drugih, zdi nek nič-posebnega, in kar precej zaradi tega, ker – če mi že prve strani o neumnosti govorijo, mejduš, da se ne bom z nadaljevanjem mučil!

 

Da, knjige. Ko o njih pomislim, pa o samem izumu papirja, se vse bolj sprašujem po tistem čemu-je-to-sploh-bilo-potrebno!? Večina »znanj« se tako in tako z ustnim izročilom prenaša, in so, malodane, v zibeli položena…