Čarovnija…

Čas v nasmehu se odvija,

kadar žene čarovnija,

ki ne bova je povprek metala,

zvezde trosiva sijoče,

in budiva nemogoče,

do neba sva z zidom se obdala…

 

Le metulje in čebele,

ptičice vse osamele

v čarovnijo najino pustiva,

tudi pasja duša blaga,

ki do mavrice pomaga,

dobrodošla je, da z nama biva…

 

Ni nama do plehke sreče,

zmorejo oči žareče,

zmoreva v dajanje se razdati,

najino veselje leta

od planeta do planeta,

da v živ-žav hitiva jih obdati…

 

Njena volja mene vleče,

ona zna z menoj kipeče,

razigrano se utrip odvija,

brez prevar, umazanije,

v objemu čarovnije

v toplo večnost vpeta melodija…