Beda…

Beda! Krepko mi preseda!

Z želodcem gleda in sline cedi.

V glavah ji pajek praznino razpreda,

v dušah pa, raje kot greje, hladi.

 

Kremplje steguje, čekane izkaže.

Vse ji je tuje, kar v prav se ravna.

Ničesar ne ve, pa o vsem se le laže,

k sebi povlekla bi ves svet, do dna!

 

Zdaj je v poplavi, sili preteče,

ko onegavi za sebi imet…

Upanje v krču predsmrtnem se vleče:

mar kdaj človeka dočakal bo svet?!