Muha…

Je zagnana, debeluha,

bolj jo ženem, bolj nagaja,

na namazan košček kruha

prizadevno se podaja…

Z levo maham, in z desnico,

v pesti pa za pest le zraka,

volja v trnovo ježico,

ona pa se gre junaka…

Usta majhna, a očesi

več kot polovica glave,

na namero se obesi

mušje trmaste narave…

Treba bo drugače iti,

v slogi bojda moč obstaja,

v plosku ji ne bo uiti,

pa ji bom dospel do kraja…

In pustim ji, da pristane,

brez tega ne bo učinka,

hip za tem v dlaneh ostane

le še mušja palačinka…