Piščal…

Vzel sem mladico, da rádost prebuja,

izdolbel ji pesmi nebeških poljan…

je volja kopnela iz dneva v dan,

in želja po pesmi postala mi tuja.

Leži, v nekem kotu, v usodo vdana,

in čas jo najeda, prekriva jo prah…

ni sreče iskati ji v mojih rokah,

bi v pesmi donela premnoga ji rana.

Pa žal mi je zdaj, da sem rezal ji rast.

Morda bi na svojem v liste pognala,

morda bi se nebu v objeme predala,

a zdaj je, z menoj vred, samo še balast.