Ne, na hrbtu pa že ne…

Nikoli nisem imel oči na hrbtu. Ni bilo potrebe, se je zahrbtnost slej ko prej razkrila.

 

Ne želim si imeti oči na hrbtu. Potem bi moral gledati tisto, kar za hrbtom pustim.

 

Ko enkrat skrivalnice razkrijem, mi zadoščajo moje oči, natanko tam, kjer so, da vidim tako za nazaj, kot za sproti in tudi za bodoče. In sem na to bodoče že pripravljen, pa samega sebe zagotovo ne bom presenetil.