Ptica

Podoba se tožna v travi razkriva,

z neba padla ptica, za vselej v temo,

leži, kot bi trudna bila, in počiva,

le da je odprto, in prazno oko…

 

Nedavno tega je razpirala krila,

nedavno tega je njen spev še gorel,

nikdar več ne bo se v nebo napotila,

in glas njen za čase se vse je izpel…

 

Nedaleč smeji se jesenska cvetlica,

in trave dehtijo, metulj poleti,

in hrošč se sprevrača, nerodno stopica,

ni času za tiste, ki v njem jih več ni…

 

Nekoč je hitela v krošnji pristati,

da našla primeren, in varen bi kot,

v njem, kdo bi vedel, je gnezdo šla tkati,

v njem nebu dala nek novi je rod…

 

Zdaj njeno telesce nemočno v travi,

nikdar več ji veter ne pride v perot,

za hipec se misel mi tožna ustavi,

da ptico še zadnjič ponese na pot…