Jesen

Že listje šumi, je prekrilo stezice,

in krošnje golijo, da vetrič nemi,

razprte, po tleh, so premnoge ježice,

jesen je stegnila k počitku dlani…

 

Zastale so trave, hitijo oblaki,

je peč oživela, vsaj tu in tam, v dan,

šumijo v gozdu iščoči koraki,

večer rano lega, hitreje zaspan…

 

Tema se razvlači, dlje zvezde žarijo,

in sonce kasneje si mane oko,

vse manj zakasnelih je ptic, da letijo

do tja, kjer jih čaka toplejše nebo…

 

Na smokvi preredek se sadež ponuja,

razpoči podobo mu jutranji hlad,

se maček, lenobnež, vse bolj in bolj kuja,

na toplo, čez noč, bi ponesel se rad…

 

Mi ljuba jesen je, v neskončnost barvita,

obenem je čas, ko začnem hrepenet,

da čim prej se znova bolj rano zasvita,

in da se življenje poda spet hitet…