"…
potem ga boš tudi zaradi mene,« stavek, katerega sem slišal od neke PODOBE, ja,
podobe, NE od osebe, za katero sem že nekajkrat zapisoval, da bi, v nekih
običajnih, normalnih okoliščinah, sodila med najboljša bitja tega širnega
planeta. Stavek, ki marsikaj, in vse, pove o tej podobi, o njenem značaju, o
njeni ne-vrednosti.
Občost
ne ve, kaj je to psihičen krč, pa povsem preprosto povem – to je nekaj tako
hudega, da ti, razumi dobesedno, uniči življenje, uniči TEBE samega! Obstajaš,
resda, pri živem telesu (ki si, mimogrede, določene težave, zdravstvene,
fizične, nakoplje, prav zaradi krča), a tebe, takšnega, kakršen si bil
zasnovan, kakršen si se rodil, kakršen naj bi bil, da bi vsaj upal lahko na
neko življenjsko zadovoljstvo, da, tebe samega več ni. Si pokojen!
Ne bom
opredeljeval te podobe, značajsko gledano, a izrečenemu stavku pripišem zgolj
to, da izkazuje takšno neumnost, da večje ne bi mogla izkazovati! Čemu?
Preprosto, ker niti tega ne ve, kaj je vzrok določenih stanj, kaj so vzroki
česarkoli, pa sklepa, tako, kot to, itak, občost počne, na temelju čutno
zaznanega, potemtakem – na temelju posledic!
Nisem
zaradi »nje« dobil krča! Res je, »ona« je, takšna, kakršna je, pripomogla do
njegovega nastanka, a kljub vsemu »ona« zanj ni kriva! Vzroke je namreč vedno
potrebno iskati znotraj, ne izven, v nekih okoliščinah. Za krč, katerega sem
doživel, sem bil izključni krivec sam! Zakaj?
Preprosto,
zato, ker je v meni dejanski otroci-rad-vas-imam, in je, posledično, v meni
empatija, tudi uvidevnost, v podobi
ne-bom-vas-fizično-zapuščal-dokler-ste-premajhni-da-bi-vsaj-zmogli-razumeti-moja-ravnanja,
ne-želim-vas-prizadeti-še-bolj-kot-vas-tako-in-tako-bom, in vas sploh ne bi
prizadel, ko se ne bi znašel, ja, verjemi, pred odločitvijo – ali sploh
obstati, preživeti, ali životariti kot nek popolnoma drugačen, drug, potemtakem
kot ne-jaz. Katerega bo nezadovoljstvo samo globje in globje vodilo…
Da, moj
nesebičen rad-vas-imam-otroci je zakrivil moj krč, radi njega sem sebe, leta
dolgo, izpostavljal okoliščinam, v katerih ene same sekunde ne bi živel, v
kolikor ne bi bilo otrok, nekoga, pač, za katerega mi je bilo samoumevno samega
sebe žrtvovati.
»Ne
bom, zaradi tebe krča ne bom dobil,« sem, hipoma, odgovoril na slišano. Ti si,
tako in tako, sklenila oditi. Mala je tako in tako »raztreščena«, še vedno ne
ve, kje je zares doma, ko se seli sem ter tja, in je nekaj časa tu, nekaj
drugje. Ostali otroci so že veliki, obenem pa jih moje težave neposredno ne
zadevajo, zgolj posredno. Ne bom! Zaradi taistih svojih otrok, vseh štirih,
zaradi katerih sem dolžan samega sebe ohraniti, takšnega, kakršen sem, ker jim
le takšen zmorem biti dejansko na voljo, brez neke zadirčnosti, vzkipljivosti,
če želiš – sebičnosti. In ga nisem dočakal, tega drugega, ponovnega…
Že za
prvega pomnim, da sem leta iskal vzrok svoje popolne spremenjenosti, nekega
nemogočega, mojega, stanja, v katerem še samemu sebi nisem bil všečen, kako bi
šele drugim lahko bil?! In da sem leta potreboval, preden sem uspel krč
odpraviti, samemu sebi, in, znova, postati to, kar mi je, z zasnovanostjo,
namenjeno biti – jaz.
Res je,
nisem si prislužil krča, zaradi podobe, ki si tega niti zasluži ne. Oseba bi si
zaslužila, čeprav oseba do mojega krča NIKOLI ne bi privedla. Daleč od tega,
povsem nasprotno!
Je pa
res tudi to, da pa sem si prislužil bolečino, katero občutim v vsej svoji
notranjosti, nenehno, in v nedogled, bolečino, ki priča tudi, ali predvsem o
tem, kakšne vrednosti je oseba, ki mi v nekih svojih podobah bolečino povzroča.
A je ne bi, sicer, niti na misel ji kaj takega ne bi prišlo. Ja, vrednejše kot
ti nekaj je, bolj te prizadene izguba le-tega. In te lahko prizadene vse do
konca tvojih dni, čeprav – bolje je biti v bolečini, a še vedno samemu sebi
enak, kot postati nekaj, kar ti ni namenjeno biti, kar sploh ne želiš biti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar