Jaz sem nebo…

Jaz sem nebo. In vidim na tla.

Vidim, kar tam se dogaja.

Ptica, le ptica bo k meni prišla,

da svoja krila razdaja.

 

Jaz sem nebo. Daleč so tla.

Ni jim do mene sploh seči.

Meni pa nikdar ni želja bila,

da bi na nizko šel leči.

 

Jaz sem nebo. Tudi oblak.

Sonce, in Luna, in zvezda.

Stežka dospel bi do mene korak,

nek, iz podganjega gnezda.

 

Jaz sem nebo. Zrak. Moder šir.

Zmorem v toplino, in v sanje.

A je do mene nešteto ovir,

za vse pritlehno, vsakdanje.

 

Jaz sem nebo. Pa kaj potem!

Kdo se za nebom ozira?

Ptica. Nihče drug. Vsaj kolikor vem.

Radost na nebu nabira.