Klopek aja…

Ne vem, je bila danes še posebej uspešna v tem, da me je utrudila, ali pa se je zgolj začel izkazovati dodatek neke utrujenosti, na poprejšnjo podlago, kakorkoli že, prijal bo nočni počitek! Tako njen, kakor tudi moj.

 

Pa ničesar ne morem reči, je, v veliki večini, »pridna«, se je moč z njo dogovarjati, in tudi dogovoriti, čeprav je vse več tistega njenega »sama«, kar zna, v določenih okoliščinah, dodatne zaplete povzročati, in živce na preizkušnjo (po)peljati, vendar – tudi to je sestavni del slehernega odraščanja, del, brez katerega se ni moč, vsaj kolikor toliko, niti na osnove življenja privaditi. Po drugi strani pa – razen takrat, kadar nekaj mora biti, ker, preprosto, druga možnost ne obstaja, vsaj v njen, Malin, prid ne, se skušam v največji možni meri njej prilagajati, in narediti tako, da dan poteka po čim bolj njeni volji. Ne nazadnje, jaz sem življenje že imel na voljo, dočim se njeno šele gradi, in bi ga bilo skrajno neodgovorno zastavljati v podobi nekih njenih razočaranj, slabe volje. Bo le-tega še dovolj, preveč deležna, ko bo, enkrat, pač, zares zakorakala v svet, in začela spoznavati, med kakšnimi živi, ali to vsaj skuša početi…

 

Popoldne, ko sem že bil malodane na robu moči, me je »gnala« na kolovratenje po bregu, prek nabrežin. Zdajci greva navzgor, prek nabrežine, v naslednjem hipu se obrneva, pa navzdol, prek iste, in tako malodane v nedogled. In sva vztrajala, se je na spodnjem delu že senca naredila, vse do takrat, ko so se tudi komarji začeli množično izkazovati, pa sva jim ubežala navzgor, k hiši, kjer je potem še nekaj guganja sledilo, in vožnje z njenim blum-blumom, trokoleščkom. In, kakopak, gospodični sem tudi postregel, zunaj, v blagem večernem soncu, s sladoledom. Pravzaprav z dvojno mero…

 

Prepričan sem bil, da je po celodnevnih aktivnostih, in brez dnevnega spanja, že tako utrujena, da bo zaspala v petih, največ desetih minutah, a se vragec ni dal! Nasprotno, brez najine vsakovečerne procedure uspavanje redko kdaj uspe. In je, spet, minila več kot ura, preden se je zaslišalo, kot spev nekakšne moje enodnevne (od)rešitve, njeno smrčanje…

 

Zdaj aja. Čvrsto, mirno, sproščeno. In kmalu, ko bo začela »šariti« po kavču, se premikati, med spanjem, bom tudi jaz pri njej, da se bo lahko klopek stisnil k svojemu tati, in nemoteno, v miru, drnjohal naprej.