Morala…

Morala je izkazovanje načelnosti… je posledica celovitega zavedanja, najprej samega sebe, nato tudi tistega izven sebe… je neizogibna posledica vesti… potemtakem je morala značilnost izključno razuma = celovitega, kompleksnega mišljenja, ker le-to omogoča tudi celovito (samo)zavedanje!

 

V nagonskem, večinskem svetu, morale – NI! In je tudi biti ne more, tam, kjer poteka nenehno iskanje sebi boljših priložnosti, tam, kjer se kot neizogibnost izkazuje nenehno prilagajanje spreminjajočim se okoliščinam, tam, pač, kjer se obstajanje v konstantni oportunosti izkazuje, »oplemeniteni« s preprosto pametjo = neumnostjo, z nezmožnostjo samega sebe kot celote zavedati se, kaj šele zavedati se dejanskih stanj, in v njih okviru svet v njegovih dejanskih, realnih podobah videti!

Ne, v nagonskem svetu ni morale, lahko pa je neko »pridno« obnašanje, kot posledica obstoječega reda, pretečih sankcij in predvsem – strahu pred tem, da jih boš dobil po prstih, v kolikor se boš izkazal nekim družbenim pričakovanjem neustrezno, celo nasprotno. Morala pa ne potrebuje ne tožnika, ne sodnika, ne biriča, zmore sama sebe brzdati, usmerjati, obvladovati.

 

Prav zaradi odsotnosti morale velja med občimi tisti da »oblast pokvari«, ali pa tisti, da »priložnost dela tatu«. Le kako boš, za vraga, pokvarjeno pokvaril, kradljivo v lopova spremenil, ko pa – vsako bivanje, v nagonskem svetu, sleherno priložnost, ki se kot primerna, varna izkaže, zase izkoristi?! In to brez slehernega zadržka, seveda.