Na Luno ajat...

Iz gozda vztrajno lajanje srnjaka. Cucka odgovarjata. Tudi jaz bi tulil, denimo na Luno, a ne smem. Sem Mali obljubil, da bova, ko bo velika skupaj šla na Luno ajat. Samo prej mora dobro amat, da bo mišice dobila…

 

Srnjaku ničesar ne morem. In mu tudi ne želim, ničesar storiti, da bi ga utišal. Cucka, po nekem času, pokličem na verando. Da njuno lajanje ne postane preveč moteče, sosedom. Sebe nimam več kam zapirat. Sem se, že dolgo nazaj, zaprl vsemu tistemu, česar ne maram. In so me odslovili, določeni, katere sem imel rad, a se je izkazalo, da tega niso (bili) vredni…

 

Mali sem obljubil, da ji nikoli ne bom lagal. Laž že tako in tako ni v moji navadi. Pa ji, kljub temu, govorim, da bova šla na Luno ajat?! Da, ji govorim, kakor ji bom tudi nekaj let govoril, da je Dedek Mraz darilo prinesel, ob Novem letu. In ji bom, s tem, njena sanjarjenja podpiral, vse dotlej, dokler ji bo, radi njih, otroštvo mikavneje teklo. So potrebne sanje, v življenju, in se dokaj klavrno izkaže, to življenje, takrat, ko nimaš več o čem sanjati. Ker ti je realnost sanje pobila, ker ugotoviš, da ničesar takšnega ni, česar ne bi potolkli, pobili, tisti, katerim prav nič ni vrednega, z izjemo njihove sebičnosti…

 

Lagal sem svoji mami. Kmalu bo štirinajst let, kar je umrla. Lagal sem ji tri mesece, zadnje tri mesece njenega življenja, o tem, da bo ozdravela, čeprav sem vedel, da ima raka. In da je čez tri mesece več ne bo. Vsaj v njeni fizični podobi ne. In sem ji lagal, ji gledal v oči, želeč dopustiti ji, ji omogočiti, da bo poslednje dneve svojega življenja preživela čim več v nasmehu, in čim manj v neki negotovosti, celo v strahu pred smrtjo, katere prihod je zdravnik natančno opredelil…

 

Se lažem Mali? Je podpiranje njene domišljije laž?! Morda, na nek način zagotovo, a nedolžna, majhna laž, usmerjena v to, da je njej lepše, da vsaj del, naj ga bo čim več, svojega življenja preživi v nečem, kar ji je lepo, in kar nikomur ne zmore škodovati. Obenem pa - skupaj, upam, vsaj tako bi moralo biti, ne bova šla na Luno, ajat, najprej, in to krepko pred njo, bom šel jaz. Ko me vzame smrt. Morda se mi, nekoč, krepko za dnevom mojega odhoda, pridruži…

 

Ne verujem. V nič. Še najmanj v nekega boga. Ko bi obstajal, in bi bil pravičen, in dober, niti kančka sprijenosti ne bi bilo, na tem svetu, in obstajala bi človečnost, kot vsesplošno stanje. Ne verujem v nebesa. Le čemu bi tozadevni bog hotel ob sebi vso hinavščino, lažnivost, pokvarjenost, katere naj bi se znebil, takrat, ko naj bi Evo in Adama spodil od sebe?! In ne verujem v pekel. Vem, da obstaja, sem kar nekaj hudičev, in zlasti hudičevk, spoznal, imel to »srečo«, da so mi v življenje dodobra vonj po žveplu posejali. In mi, v končni fazi, življenje spremenili v zgolj obstajanje. Iz dneva v dan…

 

Z Malo rada gledava Luno. So mi pripovedovali, o tem, da sem bil tudi jaz, kot dete, majhno, očaran z njo. Pa sem si jo izbral, tako, za šalo, kot mesto svojega trajnega spokoja. Katerega sicer, mrtev, ne bom smel uživati, obenem pa se bom, prav z njim, odrešil vsega tistega, in tistih, kar in ki so mi še poslednje mrvice nekega morebitnega uživanja, mojega, potolkli. Pa ne govorim o nekih fizičnih užitkih, ki, resda, so, oziroma naj bi tudi bili sestavni del nekega obstajanja, o pomembnejših užitkih govorim, o užitkih srca, če želiš, duše. O tistih stanjih, v katerih imaš rad, in se tvoje čustvovanje kot utemeljeno izkazuje, in z njim nihče ne pometa, ga ne popljuva, ne izkorišča, ne izrablja…

 

In ko bo Mala, čez čas, pogledala Luno, kdo ve, morda, takrat, vsaj za hipec pomisli »tata aja na Luni«. In morda se ji zazdi, da le nisem tako daleč stran od nje, ko pa ji je Lunica tako blizu, in morda ji misel name, vsaj za hipec, dva, olajša, polepša…

 

Naj srnjak kar laja. Tudi cucka smeta, dokler pretirano v nočni mir ne sežeta. Samemu sebi pa le še v sebi dovolim tuliti, na Luno nikakor! Le na vse tisto, in tiste, katerim nič do živega ne pride, ker znajo, in zmorejo, samo sebe gledati in videti. V svoji sebični pokvarjenosti. Medtem, ko se za ljudi razglašajo, a še zdaleč ne vedo kaj je to – biti človek!