Si
predstavljaš, na kakšnih mukah zna biti, denimo, nek pes, ki sedi na zunanji strani
izložbenega okna mesnice, in gleda goro mesa, na drugi strani stekla, morda
celo vonja njegovo okusnost?!
To
njegovo sedenje se v bistvu kot neke vrste kazen izkazuje, kruta kazen, in
podobnih kazni zna biti v življenju kar nekaj! V podobah
želeti-nekaj-hrepeneti-po-tem-nečem-imeti-na-dosegu-roke-a-NIKDAR-dospeti-doseči…
Pes ni
kriv, da ga je pot mimo mesnice popeljala, in tudi ni kriv za to, da mu je
Narava neutolažljivo glad po mesu zapisala… dočim je marsikateri dvonog kriv za
to, da nikoli do želenega ne dospe. Iz preprostega razloga, ker bodisi za to ni
zmožen, bodisi želenemu ni všečno dvonogovo izkazovanje, a v obeh primerih je
povsem razumljivo, to, da – želeči želenega ni vreden! In da mu ne preostane drugega,
kot da z nekimi, bolj ali manj plehkimi, praznimi nadomestki svojo lakoto teši.
S čemer, resnici na ljubo, nikdar do trajnega zadovoljstva ne dospe, vendar –
komu je mar za nevredne?!
Pes
utegne, morda, dospeti do tega, da se ga prodajalec usmili, ali nek kupec, in
mu, kar tam, na pločniku, postreže s koščkom mesa. In bi se pločnik celo kot
nekaj dobrega, za psa, kakopak, in psu, utegnil izkazati, čeprav praviloma na
njem, na cesti nasploh, ničesar dobrega, vrednega ni najti. To že od nekdaj
vedo, tisti, katerim je vedeti dano, kakopak, dočim (po)cestni, zagotovo,
drugače menijo. A cestni nikdar niso bili vodilo, neko, meni, razen v tistem
čim-dlje-stran-od-gnoja!
In je
hudič, kadar si pes, ali pasji, pa te nedosegljivo v nedogled vabi, v bistvu si
obsojen na neko v nedogled trajajoče trpljenje, ki se iz dneva v dan samo
povečuje, obenem pa je iz dneva v dan manj možnosti, da bi se kadarkoli, vsaj
enkrat, potolažil, z želenim. Ne vem sicer, kako je pri štirinožnih, vem pa, da
pri dvonogih to utegne do hujših zapletov voditi, do takšnih, ki se nikdar ne
zmorejo sami od sebe razplesti, nasprotno, samo vlečejo, vlečejo vse bolj proti
dnu, do katerega niti najbolj skromen žarek sonca ne zmore dospeti. Pa se znajdeš,
želeč svetlobe, s časom, v popolni temi, iz katere nobenega izhoda ni videti,
le želja po prekinitvi te teme se veča, veča in krepi. In je še večji hudič,
kadar se v takšnem primeru mesar, ali nek kupec, niti z najmanjšim koškom ne
usmilita, da bi ga vsaj predte, na tla, čeprav zamazanega pločnika, vrgla.
Ampak…
To je
že stvar, o kateri morajo nevredni sami »račun voditi«. In (po)plačati, za
nazaj, za vse, s čemer so se nevredni želenega izkazali. Takrat, običajno, še
zadnji nasmeh z obraza izgine. In – kadar se je ta nasmeh v neki svoji
zblojeni, nevšečni podobi izkazoval, njegovo izginotje celo prija, tistim
nekim, kateri zblojenosti ne marajo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar