Pravijo,
da smeh velja takrat, kadar se na koncu izkaže. Ja, takrat, ko je na vrsti čas
za »poravnavo računov«. In bojda takrat nekega pretiranega smeha, vsaj
običajno, ni…
Nikoli mi ni bila dana škodoželjnost, in nikoli nikomur ničesar slabega nisem
počel, vsaj hote, vedé ne. A kljub temu zmorem dospe(va)ti do nekega svojega
zadoščenja, denimo na način, da odrečem pomoč, za katero sem naprošen, kajti –
pravično je, da to, kar si iskal/a, tudi imaš! Pa živi s tem, kakor veš in
znaš, in četudi se ti v grlu zatakne!
Ne, ne,
nisem samaritan, me je življenje izučilo, me je naučilo, da kaže pomagati samo
tistim, ki so pomoči vredni, in bi brez njih bil svet slabši, grši, kot je.
Tistim pa, ki svet slabšajo, gršajo – niti tega, da obstajajo niso vredni, kaj
šele tega, da bi jim obstajati pomagal!
Ni komentarjev:
Objavite komentar