Ko bi
se ponovno rodil (kar, na srečo, tudi v teoriji ni mogoče), bi se želel roditi
v nek povsem drug čas, denimo v neko peto stoletje…
In bi
se želel znajti ob boku Atili, »biču božjem«, slavnem hunskem poglavarju!
Mnogi
menijo, da je bil krut, jaz pa, na temelju njegovega kodeksa časti, domnevam,
da je že vedel, o tem, čemu je počel to, kar je počel.
In
sanjarim, o tem, kako praktično bi mu bilo pomagati pri »merjenju«, recimo temu
tako, neke ne-značajskosti, neke sprijenosti! Je Atila nikoli ni hotel
nedodelane pustiti, nasprotno, vedno jo je skrajšal, za ustreznih nekaj
centimetrov, za toliko pač, kolikor je dolžina določene glave znašala.
Verjetno
res ni najbolj humano, do nekega morilca, na primer, če ga zapliniš, ali ga na
nek drug način, trajno, odstraniš, je pa zagotovo humano do njegovih
potencialnih žrtev! In nikoli ne bom razumel, čemu bi bile pravice sprijencev
pomembnejše od pravic njihovih žrtev?! So že vedeli, nekoč, kaj zaleže, kaj dejansko,
in edino, učinkuje, ko so, denimo, tatovom prste, in roke rezali oziroma
krajšali, pa ko so, po potrebi, giljotino v tek pognali…
Žal, a
resnično – ni hujšega sredstva, bolj učinkovitega, pri sprijenosti, kot je
strah pred posledicami sprijenega izkazovanja! Ko dobro veš, da obstaja realna
možnost za to, da boš pošteno plačal za vse tisto, s čemer se sprijeno,
nepošteno izkazuješ! In v takšnem strahu znajo tudi volkovi ovčice postati,
pardon, se kot ovčice izkazovati. Vse do takrat, dokler strah, realno
utemeljen, obstaja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar