Vroče!

Sem se sprehodil do vseh triindvajsetih kakijev, da sem jih pognojil, in…

Čeprav se, zaenkrat vsaj, čas izkazuje z relativno zadostno količino padavin, je tu, na mojem bregu, zadeva nekoliko drugačna. Padavin je namreč manj kot v okolici, obenem pa so tla laporna, in se vidi, tudi ali pa zlasti na kakijih, da bi jim nekoliko več vode koristilo, kajti – če je količina zastavljenih plodov sprva govorila o tem, da se bodo veje šibile pod njihovo težo, so zdaj ti plodovi dobesedno zdesetkani! Če bo šlo tako naprej, jih bo, na koncu, bolj za vzorec…

 

Na začetku, dokler se dodobra ne ukoreninijo, imam navado pomagati posajenim drevescem, ko odrastejo, in se okrepijo, pa jih, vsaj večinoma, prepustim njihovi iznajdljivosti. Tudi sicer skušam »ubogati« zakonitosti Narave, neka načela, po katerih se izkazuje dobesedno vse kar obstaja, pa, na primer, tudi figovcev nisem prav nič posebno obravnaval, ko sem jih sadil, čeprav so me z vseh strani prepričevali, da moram prva tri leta drevesca, prek zime, v slamo »oblačiti«, sicer jih bo mraz pobral, obenem pa – še iz doline, kjer je malček ugodnejše, toplejše, so se čudili, češ kako-da-pri-meni-fige-niso-pomrznile-nezaščitene-medtem-ko-se-oni-v-dolini-trudijo-jih-ščitijo… a jim vsakokrat znova zima trud pobere?!

 

Takšno je, pač, v življenju, in življenje samo – samo v boju s težavami zmoreš do neke odpornosti, posledično tudi, morda, uspešnosti dospeti, in bi bilo marsikdaj bolje, ko tistega, kar se z nezmožnostjo samoohranitve izkazuje, sploh bilo ne bi!