Odpeljal
sem Malo, »pristavil« stroj z belim perilom. Da mu bo, krog šeste, sledil tudi
tisti z barvastim, pretežno njenim…
Prvi
del minule noči je minil dokaj nemirno. Ne vem, zaradi česa. Morda je o nečem
neprijetnem sanjala, ne vem, čeprav – ničesar takšnega v teh dneh ni doživela,
nasprotno, kolikor se je le dalo je čas tekel skladno z njenimi pričakovanji,
željami. Morda so jo motili komarji – spiva pri oknu, odprtem na škarje, sicer
dihati ni moč. Morda jo je motila srbečica obstoječih pikov… ne vem, vem samo
to, da sem jo nenehno miril, jo božal, objemal, ji poljubčke na bučo polagal,
ji govoril, in vem, da sem zaspal šele malo pred četrto. In tudi to vem, da je
kar nekaj časa trajalo, preden mi jo je uspelo zbuditi, okoli pol enajste, tako
čvrsto je spala, želeč nadoknaditi zamujeno. In vem, da sem jo zbujal počasi,
uvidevno, pa me je, za trud, nagradila s tem, da se je smejala, ko so očke v
dan pokukale…
Sinoči,
pred spanjem, sem snoval današnji delovni načrt, in sem sklenil, da bom vsaj
štiri ure, raje več, posvetil košnji. Jutri naj bi mi drva pripeljal, pa bom
imel vsaj dva dneva dobro opraviti z njimi, ampak… po celotedenski skrbi za
Malo, in po nocojšnji noči, sem povsem izmozgan, dobesedno izmozgan!
Poleg
tega, da bom za perilo poskrbel, bom, zagotovo, še okrog melon oplel. Nekaj mi
je že uspelo, nekaj malega, ob Mali, danes moram dokončati. In bo to, po vsej
verjetnosti, edino fizično delo, s katerim se bom danes zmogel izkazati. V
upanju, da bo vreme vsaj do četrtka zdržalo, in mi bo uspelo opraviti vse
potrebno. V četrtek naj bi namreč deževalo, v kolikor se, spet, ne motijo z
napovedmi, obenem imam, za četrtek, v nekem svojem "tihem"
načrtovanju namen sinova obiskati. Bi se z »malim« rad o določenih zadevah
pogovoril, mu skušal nekoliko treznejše poglede na življenje odpreti…
Kakorkoli
že, tatine Giskice, Serice, Žabice, Medota, Zvezdice, Sonka… sedaj več ni tu. V
njeni fizični podobi, kakopak, kajti sicer je še kako tu, nenehno, v meni.
Trenutno nekoliko žalostno, meni, a ob tolažbi, da je z vsako uro, ki mine,
bližje čas, ko jo bom znova lahko objel, poljubil, ko bom spet slišal njen »mene«,
pa jo bom ujčkal v naročju… in ko bova počela vse, malodane vse, kar se ji bo
početi hotelo. Resda ne bova skupaj »šarila« krog štedilnika, in bo nekaj
nejevolje radi tega, kar tata ne pusti njenim ročicam, da bi dospele do
priložnosti, v okviru katere bi se lahko opekla, poparila, resda ne bova več
trgala nezrelih »bunkic«, pač pa bova raje počakala, da dozorijo, in jih bo
dete, z veseljem, (po)amalo… a marsikaj drugega bova počela, pa če bo tata
malodane crknil, od utrujenosti, do trenutka, ko bo Skokica, v večeru,
zaspančkala!
Kar
nekaj časa sva se učila raznih zadev, sila »pomembnih«, tudi tega, kako se »figico«
s prstki naredi. Zdaj zna, na obeh rokah, v trenutku »figico« (po)kazati! Nisva
pa se uspela, vsaj dokončno ne, naučiti reči tobogan, vedno se nek toboHan vmes
vrine, pa čeprav… g-g-g-tobogan, ji govorim, in ona ponavlja, za menoj,
g-g-g-toboHan… a tudi za to pride čas, pomembno je to, da uživa, tudi na
igralu!
Ni komentarjev:
Objavite komentar