Smrčozaver drnjoha…

Včeraj in danes sem prejel ne-vem-koliko, skratka veliko, poljubčkov, njenih, neizprošenih, povsem spontano (od)danih, in slišal ogromno njenega moja-moja, ko me je krog glave objemala, da bi mi jo skorajda odrobila, od silovitosti nekega njenega čustvovanja. Kakopak, užival sem v slednjem trenutku, in skušal v čim večji možni meri vračati izpovedovanje, obenem pa skušal ugotoviti, če sem, slučajno, nekaj posebnega naredil, da se je tako raznežila. In sem ugotovil, da prav nič posebnega, drugačnega nisem počel, kot počnem vedno, ko sva skupaj – skušam biti čim več z njo, njen in njej, skušam ji v čim večji možni meri veselje zbujati, obenem pa jo skušam tudi česa (na)učiti, pa se, ob tem, zna tudi moja strogost, nepopustljivost izkazati, resda v največjem možnem obsegu uvidevna, a kljub temu otroku neljuba, kajti – le kaj zmore biti manj prijetno, kot to, da želiš, na primer, neko neumnost spočeti, a ti je le-to ne samo prepovedano, pač pa dobesedno onemogočeno?!

 

Napel sem se, v teh dneh, zlasti tistega »i-ja-jo« napeva, ki je običajen del najinega, pardon, njenega guganja – jaz sem pri guganju zgolj najeta delovna sila, ki potiska v guganje, »zagjabi« gugalnico, ko je tako naročeno, »ama« nos, kadar se tovrstna želja pojavi, obenem pa, s svojimi glasilkami, za glasbeno spremljavo skrbi. In prejemam, priznam (upam, da me davčna ne kaznuje, zaradi iskrenosti) bogato plačilo, sijoč obrazek, glasen smeh in še glasnejše krohotanje…

 

Blum-blum se je tudi že naučil premagovati travno neravnino, toliko neke poti je že opravil po Lilinem gaju, vprežen v eno samo, pa še to oslovsko, moč. Mojo, kakopak. Pa ne, še zdaleč ne, nimam se za osla radi tega, ker skušam Mali ugoditi, daleč od tega, le življenje mi je, marsikdaj, izpovedalo, da nisem nič drugega kot navaden osel, bedak, pač… ko ti je kriv, kad se sa govnima bakćeš?!

 

Breg sva tudi dodobra odbregarila, po dolgem in počez, in z njega, po novem, beživa samo takrat, kadar osenčenost, v kombinaciji z vlažno zemljo in s travo, na delo komarje prikliče. Groza, s temi komarji, je Malo dodobra popikano, kar, na koncu koncev, tudi jaz »plačujem« - jaz »lubčke« dajem, in piham, in pršim, in mažem… ker jo nenehno »buba«, razen, kakopak, takrat, kadar ji določena zadeva pozornost pritegne, pa v hipu na vse »bubanje«, pardon, srbenje pozabi…

 

In ko že pomislim, da je večer pravšnji, pa da je dan za zvrhano mero utrujenosti, njene, poskrbel, in bo hipoma zaspala… ja, figica, čim zlezeva na kavč, se samo še bolj razživi, in telovadiva, se žgečkava, crkljava, ma, česa vsega ne počneva, preden ni zares popolnoma zbita, in se umiri, potem pa v minuti, dveh – že zasmrči…

Tam nekje po polnoči pa, ne vem, očitno ima uro vsajeno nekje, že »leze«, v spanju, po kavču, in »leze« toliko časa, dokler se njena buča ob moji ne ustavi, dokler moje roke pod seboj ne začuti, dokler se, kot mali, dobri klopek, ne stisne k svojemu tati, potem pa – ne vem, verjetno tudi tako gromoglasen grom ne obstaja, da bi jo iz takšnega spečega ugodja prebudil!