Si dete mi ljubo…

V gnoju sem bil, in ne le vanj stopil,

ga kidal, a ni se do konca mi dal,

mi skorajda je še življenje izklopil,

sesul mi prav vse, kar sem upal, snoval…

 

Ni gnoj za svetlobo nebesa, za sanje,

veselje ubija njegov večen smrad,

mu biti je tam, kjer je gnojno vsakdanje,

kjer drek zna le sebe imeti res rad…

 

Ne hodi, te prosim, po drekasti poti,

si dete mi ljubo, si duše mi spev,

verjemi, prav zlahka se konec me loti,

če svojih otrok ne bom čistih imel!

 

Ja, vem, je prekleto človeka življenje,

kjer smrad v običajnost z lahkoto živi,

obenem pa – k lepemu slednje stremljenje

povsem je zaman, kjer človeka sploh ni!

 

V gnoju sem bil, dodobra mi znan je,

si zvezdica moja, najmlajša mi moč,

vztrajaj, v neskončnost, imej svoje sanje,

pa te bom objemal še z Lunice zroč…