Na
prvi, zelo površen pogled, bi lahko trdil, da sem vse svoje življenje – metal in
vrgel v nič! In sem to počel tako, da sem se posvečal določenim zadevam,
vsebinam, na katere sem skušal delovati, jih spreminjati, izboljševati. In
večina teh zadev je bila povezana z občestvom…
Kar
nekajkrat sem se moral pobirati, s tal, ob spoznanjih, da se mi je sesulo vse
poprejšnje delo, življenje, katero živim popolnoma drugače, kot ga živijo
ostali, meneč, da ga zajemajo s polno žlico, dejansko pa je ta žlica – prazna.
In je njih življenje, bolj kot ne, zgolj neko najprimitivnejše obstajanje, v
okviru katerega se prilagajajo spremembam v okolju, in znotraj tega skušajo
sebi iskati najboljše priložnosti, za to, da – prazni še vedno ostajajo prazni,
omembe nevredni.
S
svojim delovanjem sem dospeval do spoznanj, do katerih povprečje nikoli ne bo
dospelo. Še izkazanih, teh spoznanj, niso zmožni razumeti, kaj šele, da bi jim
realne osnove priznali. In je res tudi to, da dvomim, v to, da bi v času
svojega življenja dospel do tega, da bi bila moja spoznanja kot upoštevanja
vredna obravnavana, in je vprašanje, če jim bo sploh kdajkoli takšna priložnost
namenjena, čeprav…
Ja, sem
že omenjal, da je švedski genetik prejel Nobelovo nagrado, lani, ker je dokazal
to, kar sam trdim že deset let, in ne trdim na temelju nekih materialnih
dokazov, nekega laboratorijskega dela, pač pa zgolj na temelju preučevanja
miselnih zmožnosti, zmožnosti čustvovanja, vrednotenja, načina živetja
absolutne večine. Potemtakem na temelju nečesa, do česar še zdaleč ne zmore
vsakdo dospeti, nasprotno, redkim je, teoretično, možnost dospetja dana, kaj
šele, da bi vsakdo sploh vedel, in razumel, to, o čem govorim…
Zadoščenja,
manjša in večja, ob dospetju do ugotovitev, da imam prav, so tisto, vse tisto,
kar v zameno za to, kar počnem, prejmem. Ta zadoščenja so vredna le meni, kajti
obča bebavost še vedno, vedno je, in vedno bo, »ve«, da – »ve«! In niti toliko
nima v beticah, da bi vsaj nerealnost svojega »vedenja«, v okviru doživetega,
potemtakem za časa lastnih živetij, ugotovila. Pa je kar nekaj takšnih zadev,
iz katerih bi morala, ko bi imela s čem, ugotoviti lastne nezmožnosti, in vsaj
do neke previdnosti dospeti… ko bi imela s čem! Ne, še zdaleč nisem naklonjen »javnemu
mnenju«, še zdaleč nisem naklonjen »poznavanju« realnosti absolutne večine,
njenim predvidevanjem, željam, pričakovanjem, pa naj se izkazujejo v podobah
(iz)voljenih čvekačev, izvoljenih na temelju butastih, a všečnih, občim,
obljub, ali v podobah dejansko dosežene »švice«, v podobah malodane državnega
bankrota, prezadolženosti, ob izkazani razprodaji, in kraji, proizvodnih virov,
pri čemer je taista občost, ki danes, morda, za nazaj neke »odločujoče«
obtožuje, v veliki meri zajemala vse, kar ji je bilo darovanega, četudi je s
tem dobesedno žrla temelje neke, vsaj kolikor toliko, ekonomske varnosti,
prejete certifikate pa, večinoma, ob prvi priložnosti prodala, in denar
zagonila, za neke sprotne potrebe. Ob čemer si, še vedno, drzne govoriti o »našem«
(državnem, ker družbenega že davno ni več) premoženju, pa čeprav je bila, po
vprašanju tega premoženja – izplačana, pomeni, da ga je v lastne roke, v
ustreznih deležih, prejela…
V
okolju, za katero sta značilni neumnost,
nemalokrat tudi (dobesedno) norost, ne kaže pričakovati tega, da bo resnica
veljala, da bo imela, vsaj neko minimalno, vrednost. Naključje, a danes sem
prebral »Resnica je kot poezija. In večina jo sovraži!«. To, zanesljivo, ni
nova ugotovitev, izhaja še iz časov raznih mislecev, tisočletja nazaj živečih,
in – sila drugačnih od občosti, od odločujočega, žal, na voliščih in
referendumih, občestva.
Da,
večino časa, svojega življenja, sem, kar zadeva usmeritve mojih prizadevanj,
vrgel v nič, a sem v zameno dospel do spoznanj, ki pa so času prepuščena, na
milost ali v nemilost. Sebe tekom vseh svojih let nisem spreminjal, tudi svojih
vrednot, načel, ne, je pa res, da sem spreminjal svoj odnos do okolja, oziroma,
bolje – spreminjal sem svoje področje delovanja, ga vse bolj krčil, ga vse bolj
v neke majhne, vsebinsko zaokrožene skupine usmerjal, in to počel vse do let, v
katerih sem, nedolgo nazaj, ugotovil, da – je največji bedak tega sveta tisti,
ki skuša pomagati, početi dobro, ki se trudi z resnico, in se kot tak izkazuje
vsem in vsakomur. Ne, ta vsakdo namreč niti sekunde takšnih prizadevanj ni
vreden… in sem tudi sam bil primoran soočiti se s preprostim dejstvom, da jih
ni veliko, katerim bi se, kakorkoli, namenjal. Nič več.
Za
razliko od večine, ki nabira »prijatelje«, in jih tudi v stotine šteje, imam
jaz prijatelje. Malo jih je, a kadarkoli sem se nanje obrnil, nikoli me niso
razočarali. Za razliko od vseh, ki imajo »veliko znancev«, prek katerih je moč
marsikaj »reševati«, jaz absolutne večine tistih, katere sem spoznal, ne želim
v svoji bližini, kaj šele, da bi jih česarkoli prosil. Nasploh nikoli nisem
deloval po sistemu veze-in-poznanstva, nikoli prek vrste, nikoli pričakujoč
neko protekcijo. Kakor vse ostalo, kar je neetično, mi je tudi daj-dam sistem
nesprejemljiv…
Resnica
potrebuje stoletja, tudi tisočletja, preden sme, vsaj pogojno, zaživeti.
Vprašanje je, če bo tudi resnica o »človeštvu« imela takšno »srečo«! A, kljub
temu – za odnos, katerega gradim, do kogarkoli, mi ni pomembno to, kaj si ta
kdorkoli misli o meni, pač pa to, kar jaz mislim o njem. Imam pa navado, da
presojam na temelju dejstev, na temelju resnice… in ne na temelju tega, kako
neka želja po videnju resnice, ali ne/zmožnost njenega videnja, obravnava in
tolmači konkretne zadeve.
Da,
morda je celo res, to, da sem svoje življenje vrgel v nič, vendar – živim,
vseskozi, tako, kakor samemu sebi predpisujem, hodim po svoji poti, na kateri
še sohodca nimam, kaj šele, da bi se drenjal na njej, ne uklanjam se vetrovom,
ne »menjam dlake« in predvsem povem, kar nameravam povedati, kar mislim, da je
pravilno in potrebno, stojim za svojimi besedami, obenem pa sleherniku lahko v
oči pogledam… čeprav jih je veliko, za katere menim, da niso vredni niti tega,
da bi jim pogled namenil. Potemtakem…
Imam
nekaj, kar ni vsakomur dano, pravzaprav sploh dano ni, pač pa si to redki,
izjemno redki, zmorejo ustvariti. In se tega ne da ne kupiti, ne v dar prejeti,
ne na loteriji zadeti. In je, meni vsaj, vrednejše od vsega tistega, s čemer se
tujeperni postavljajo, ko si, nevredni, prazni, z nekimi svojimi gnezdi,
prevoznimi sredstvi, blagovnimi znamkami… domnevno, sicer pa povsem lažno,
vrednost pripisujejo. Imam sebe, in tisto, kar zmorem iz sebe da(ja)ti! Tistim,
pač, ki so tega vredni.
V
milijardah jih je, ki so obstajali, kakor trava obstaja, skozi vse čase, in
samo nekaj promilov takšnih, katerim čas priznava, da so dejansko neko
življenje, svoje, izkazali.
Ni komentarjev:
Objavite komentar