Je res šlo vse v nič?!

Na prvi, zelo površen pogled, bi lahko trdil, da sem vse svoje življenje – metal in vrgel v nič! In sem to počel tako, da sem se posvečal določenim zadevam, vsebinam, na katere sem skušal delovati, jih spreminjati, izboljševati. In večina teh zadev je bila povezana z občestvom…

 

Kar nekajkrat sem se moral pobirati, s tal, ob spoznanjih, da se mi je sesulo vse poprejšnje delo, življenje, katero živim popolnoma drugače, kot ga živijo ostali, meneč, da ga zajemajo s polno žlico, dejansko pa je ta žlica – prazna. In je njih življenje, bolj kot ne, zgolj neko najprimitivnejše obstajanje, v okviru katerega se prilagajajo spremembam v okolju, in znotraj tega skušajo sebi iskati najboljše priložnosti, za to, da – prazni še vedno ostajajo prazni, omembe nevredni.

 

S svojim delovanjem sem dospeval do spoznanj, do katerih povprečje nikoli ne bo dospelo. Še izkazanih, teh spoznanj, niso zmožni razumeti, kaj šele, da bi jim realne osnove priznali. In je res tudi to, da dvomim, v to, da bi v času svojega življenja dospel do tega, da bi bila moja spoznanja kot upoštevanja vredna obravnavana, in je vprašanje, če jim bo sploh kdajkoli takšna priložnost namenjena, čeprav…

 

Ja, sem že omenjal, da je švedski genetik prejel Nobelovo nagrado, lani, ker je dokazal to, kar sam trdim že deset let, in ne trdim na temelju nekih materialnih dokazov, nekega laboratorijskega dela, pač pa zgolj na temelju preučevanja miselnih zmožnosti, zmožnosti čustvovanja, vrednotenja, načina živetja absolutne večine. Potemtakem na temelju nečesa, do česar še zdaleč ne zmore vsakdo dospeti, nasprotno, redkim je, teoretično, možnost dospetja dana, kaj šele, da bi vsakdo sploh vedel, in razumel, to, o čem govorim…

 

Zadoščenja, manjša in večja, ob dospetju do ugotovitev, da imam prav, so tisto, vse tisto, kar v zameno za to, kar počnem, prejmem. Ta zadoščenja so vredna le meni, kajti obča bebavost še vedno, vedno je, in vedno bo, »ve«, da – »ve«! In niti toliko nima v beticah, da bi vsaj nerealnost svojega »vedenja«, v okviru doživetega, potemtakem za časa lastnih živetij, ugotovila. Pa je kar nekaj takšnih zadev, iz katerih bi morala, ko bi imela s čem, ugotoviti lastne nezmožnosti, in vsaj do neke previdnosti dospeti… ko bi imela s čem! Ne, še zdaleč nisem naklonjen »javnemu mnenju«, še zdaleč nisem naklonjen »poznavanju« realnosti absolutne večine, njenim predvidevanjem, željam, pričakovanjem, pa naj se izkazujejo v podobah (iz)voljenih čvekačev, izvoljenih na temelju butastih, a všečnih, občim, obljub, ali v podobah dejansko dosežene »švice«, v podobah malodane državnega bankrota, prezadolženosti, ob izkazani razprodaji, in kraji, proizvodnih virov, pri čemer je taista občost, ki danes, morda, za nazaj neke »odločujoče« obtožuje, v veliki meri zajemala vse, kar ji je bilo darovanega, četudi je s tem dobesedno žrla temelje neke, vsaj kolikor toliko, ekonomske varnosti, prejete certifikate pa, večinoma, ob prvi priložnosti prodala, in denar zagonila, za neke sprotne potrebe. Ob čemer si, še vedno, drzne govoriti o »našem« (državnem, ker družbenega že davno ni več) premoženju, pa čeprav je bila, po vprašanju tega premoženja – izplačana, pomeni, da ga je v lastne roke, v ustreznih deležih, prejela…

 

V okolju,  za katero sta značilni neumnost, nemalokrat tudi (dobesedno) norost, ne kaže pričakovati tega, da bo resnica veljala, da bo imela, vsaj neko minimalno, vrednost. Naključje, a danes sem prebral »Resnica je kot poezija. In večina jo sovraži!«. To, zanesljivo, ni nova ugotovitev, izhaja še iz časov raznih mislecev, tisočletja nazaj živečih, in – sila drugačnih od občosti, od odločujočega, žal, na voliščih in referendumih, občestva.

 

Da, večino časa, svojega življenja, sem, kar zadeva usmeritve mojih prizadevanj, vrgel v nič, a sem v zameno dospel do spoznanj, ki pa so času prepuščena, na milost ali v nemilost. Sebe tekom vseh svojih let nisem spreminjal, tudi svojih vrednot, načel, ne, je pa res, da sem spreminjal svoj odnos do okolja, oziroma, bolje – spreminjal sem svoje področje delovanja, ga vse bolj krčil, ga vse bolj v neke majhne, vsebinsko zaokrožene skupine usmerjal, in to počel vse do let, v katerih sem, nedolgo nazaj, ugotovil, da – je največji bedak tega sveta tisti, ki skuša pomagati, početi dobro, ki se trudi z resnico, in se kot tak izkazuje vsem in vsakomur. Ne, ta vsakdo namreč niti sekunde takšnih prizadevanj ni vreden… in sem tudi sam bil primoran soočiti se s preprostim dejstvom, da jih ni veliko, katerim bi se, kakorkoli, namenjal. Nič več.

 

Za razliko od večine, ki nabira »prijatelje«, in jih tudi v stotine šteje, imam jaz prijatelje. Malo jih je, a kadarkoli sem se nanje obrnil, nikoli me niso razočarali. Za razliko od vseh, ki imajo »veliko znancev«, prek katerih je moč marsikaj »reševati«, jaz absolutne večine tistih, katere sem spoznal, ne želim v svoji bližini, kaj šele, da bi jih česarkoli prosil. Nasploh nikoli nisem deloval po sistemu veze-in-poznanstva, nikoli prek vrste, nikoli pričakujoč neko protekcijo. Kakor vse ostalo, kar je neetično, mi je tudi daj-dam sistem nesprejemljiv…

 

Resnica potrebuje stoletja, tudi tisočletja, preden sme, vsaj pogojno, zaživeti. Vprašanje je, če bo tudi resnica o »človeštvu« imela takšno »srečo«! A, kljub temu – za odnos, katerega gradim, do kogarkoli, mi ni pomembno to, kaj si ta kdorkoli misli o meni, pač pa to, kar jaz mislim o njem. Imam pa navado, da presojam na temelju dejstev, na temelju resnice… in ne na temelju tega, kako neka želja po videnju resnice, ali ne/zmožnost njenega videnja, obravnava in tolmači konkretne zadeve.

 

Da, morda je celo res, to, da sem svoje življenje vrgel v nič, vendar – živim, vseskozi, tako, kakor samemu sebi predpisujem, hodim po svoji poti, na kateri še sohodca nimam, kaj šele, da bi se drenjal na njej, ne uklanjam se vetrovom, ne »menjam dlake« in predvsem povem, kar nameravam povedati, kar mislim, da je pravilno in potrebno, stojim za svojimi besedami, obenem pa sleherniku lahko v oči pogledam… čeprav jih je veliko, za katere menim, da niso vredni niti tega, da bi jim pogled namenil. Potemtakem…

 

Imam nekaj, kar ni vsakomur dano, pravzaprav sploh dano ni, pač pa si to redki, izjemno redki, zmorejo ustvariti. In se tega ne da ne kupiti, ne v dar prejeti, ne na loteriji zadeti. In je, meni vsaj, vrednejše od vsega tistega, s čemer se tujeperni postavljajo, ko si, nevredni, prazni, z nekimi svojimi gnezdi, prevoznimi sredstvi, blagovnimi znamkami… domnevno, sicer pa povsem lažno, vrednost pripisujejo. Imam sebe, in tisto, kar zmorem iz sebe da(ja)ti! Tistim, pač, ki so tega vredni.

 

V milijardah jih je, ki so obstajali, kakor trava obstaja, skozi vse čase, in samo nekaj promilov takšnih, katerim čas priznava, da so dejansko neko življenje, svoje, izkazali.