V drznih mislih…

Kar nekaj časa je, kar mi je bila odtujena polovica ostaline denarja, katerega sem prejel ob prodaji svojega stanovanja, garsonjere. Glavnino kupnine sem porabil za poplačilo dolgov, za rešitev stanovanjskega vprašanja, nakup skromne hiške, v kateri živim, in je danes dom mojega Sonka, moje Male, in moj, za razrešitev nekih osnovnih bivalnih pogojev, prenovitev kopalnice, kuhinje, menjavo oken in vrat, zagotovitev ogrevanja, medtem ko sem preostanek, kot nekaj nedotakljivega, pustil na računu. Astrid, moj »jekleni konjič«, je namreč že v lepih letih, šestnajst jih šteje, do prve trgovine, do zdravnika, pa je vsaj deset kilometrov… in ni javnega prevoza, na tem mojem bregu, s katerim bi lahko to razdaljo premagoval. In je predstavljala, ta ostalina, »zlato rezervo«, za primer, da bi Astrid počepnila, da bi lahko za neko drugo, kakopak rabljeno, vozilo poskrbel…

 

Nimam takšne pokojnine, da bi lahko, ob vseh stroških, na stran dajal, pa čeprav skušam čim bolj skromno, iz meseca v mesec. In bolj kot skušam »stiskati«, da bi nekaj, vsaj nekaj malega, privarčeval, bolj se mi okoliščine posmihajo, in vselej se najde nekaj, kar, v podobi izjemnega, nepredvidenega, vmes poseže. Dve pokojnini lahko namreč takoj odpišem, ko pomislim na stroške ogrevanja, zavarovanja hiške, registracije Astrid… s preostalimi desetimi pa je potrebno leto preživeti. Pa si, niti v najbolj drznih mislih, ne morem dovoliti raznih kavic v lokalih, kaj šele nekih izletov, da o čem večjem sploh ne govorim. Že ko bi moral enega od štirinožcev, s katerimi živim, peljati k veterinarju, bi me izdatek neprijetno presenetil… in jim tudi klope raje kar sproti odstranjujem, ker bi ustrezne ovratnice takoj presegle stotaka. A kljub temu…

 

Ja, kljub temu sem si zadal v načrt, da bom, do konca leta, nekaj privarčeval. Pa če samo sto evrov, potem sto, je tudi to bolje, kot nič. Ne maram namreč dolgov. Imam jih, ki bi mi takoj posodili, ko bi potreboval, imam jih, ki bi mi pomagali, tudi v podobah nepovratne denarne pomoči, vendar – nikoli nisem želel živeti na račun nekoga drugega, vselej izključno v okvirih lastne zmožnosti, po načelu, da se lahko pokriješ le toliko, kolikor je odeja dolga…

 

Pred menoj je, letos, še vedno, nabava večine drv, katera bosta kurišči, zlahka, pokurili. Pred menoj je tudi zavarovanje, in registracija. Ostalo imam, k sreči, sproti poravnano.

Ko bi se pojavila potreba po nabavi neke naprave, denimo grelca za vodo, v kopalnici, bi moral na obroke, drugače ne bi šlo. Rezerva, ki je za polovico skopnela, je, še vedno, nedotakljiva, dokaj skromna in namensko usmerjena, v pozabo pri reševanju vsakdanjih potreb.

 

In gledam, razmišljam, kje bi lahko nekaj malega »odščipnil«, da bi na stran dal, in ni vrag, da ne bom našel, čeprav…

Ja, že sedaj ne živim »na veliki nogi«, a se radi tega ne pritožujem. Imam marsikaj, česar drugi nimajo, denimo – imam čas, ki mi poteka brez ure, koledarja, katerega sam razporejam, tako, kakor vidim, da mi ustreza, imam nek svoj mir, na tem bregu, katerega skušam vzdrževati, in me bo, v končni fazi, pokopal. Ha, tudi tega sem vajen, dodobra, tega, da v zameno za dobro, katero skušam dajati, in sem, vselej, dajal, prejmem lastno pokopavanje, nehvaležnost, »nože v hrbet«…

 

Dvesto evrov. Tak je načrt, ki, zaenkrat, velja v mojih mislih. Do konca leta bi jih rad »stisnil skupaj«, ob čemer bodo naslednji štirje meseci dokaj »krvavi«, zame – drva, zavarovanje hiške, registracija, vse to namreč pade v ta čas. In če se v njem brez negativnega stanja na računu izvlečem, bom to že štel za nek svoj dosežek, meni še kako pomemben! In »bog ne daj«, da se mi, v taistem času, nekaj nepredvidenega pojavi…

 

Z Astrid imam, do sedaj, veliko srečo. Kupil sem jo že v njenih lepih letih, in mi, pridno, zvesto, dela družbo že šest let. Brez nekih presenečenj, zgolj s sprotnimi, neizogibnimi stroški. A takšno stanje, tudi teoretično, ne more trajati v nedogled…

Morda se bo nekomu zdelo smešno, a kar je res, je res – vselej, ko sedem za volan, ga »pobožam«, in porečem nek pridna-si-Astrid-dobra-punca-si. Če bo le moč, bo ostala poslednje vozilo, s katerim se bom prevažal, po tistih nujnih poteh, prek katerih brez nje ne morem. In ji želim še dolgo, ter zdravo, »življenje«! Nikoli namreč v plehu nisem videl neke svoje samopotrditve, nikoli me ni vleklo, da bi imel »nekaj posebnega«, in predvsem še boljšega, kot ima »sosed«, daleč od tega, sleherna zadeva, materialna, ima, meni, zgolj uporabno vrednost, nikakor neke »statusne«. Ne potrebujem tovrstnih (samo)potrditev, zmorem lastne vrednosti izkazovati brez nadomestkov.

 

Da, dvesto evrov, potemtakem v novembru in v decembru. K sreči bomo upokojenci, letos, prejeli »božičnico«. Ne bo pretirano visoka, a vsaj delček teh dvestotih bo.

 

Marsikdo me doživlja kot nekega nergača, črnogledega, nekakšnega trajnega pesimista, kar, še zdaleč, nisem, sem zgolj realist, in običajno se izkaže, da pravilno gledam. Obenem pa marsikdo še zdaleč ni doživel vsega tistega, kar sem sam doživel, in se marsikdo, kar večina, nikoli ni podajal na tak način (po)deliti lastno življenje, z nekimi drugimi, kot se nenehno podajam jaz. Ob čemer me spremlja smola, ki govori o tem, da ti neki drugi tega, še zdaleč, vredni niso! A so dobivali, in dobili, marsikaj, od mene, celo krepko več, kot so jim vsi ostali skupaj, v njihovem živetju, dajali in dali, krepko več, od tistega, kar so, v svojih najbolj drznih sanjah, pričakovali, da jim bo živetje, njihovo, namenilo. In je pravilno, kakopak, edino pravilno to, da »zajebeš« tistega, ki se kot dober do tebe, nevrednega dobrote, izkaže… Le kako bi drugače neznačajskost, pokvarjenost, sebičnost… uspevala, če ne na tuj račun?!

 

Naj bo dovolj, v tem zapisu. S kavo sem skorajda že opravil, pa se bom sedaj podal kositi. Od tega bo vsaj neka korist, krepko večja kot od marsičesa, kar sem v življenju počel, upal in snoval!