Boli, pač…

Jutro je prijetno. Ohlajen zrak, pa se da ne samo dihati, pač pa je tudi košnja prijetna, čeprav…

Trava je, še vedno, mokra, zlasti tista, ki je, na bregu rastoča, odmaknjena od zgodnjih sončevih žarkov.

 

Niti deset minut nisem kosil. Z obema nogama sem, tozadevno čvrsto, stal na nekem nagibu. Samo zgornji del telesa sem obračal, kolikor je bilo potrebno, za košnjo, ko me je v nekem trenutku dobesedno spodneslo. Dobesedno spodrezalo me je, kajti obe nogi sta se, malodane v istem hipu, znašli v zraku. In sem, po celi dolžini in širini, poletel proti tlom. Kakopak, skrbelo me je za koso, da je ne bi poškodoval, in sem jo držal z obema rokama, želeč jo, čim bolj varno, zanjo, položiti na tla. To mi celo uspelo, še pravilno je obležala, z obema ročajema obrnjenima navzgor. Le da mi je ob tem zmanjkalo rok, da bi sebe nanje lovil, pa sem, z vso težo, s prsnim košem, priletel na enega od ročajev…

 

Ko bi šlo za neko ostro, ošiljeno zadevo, potem tega, vsaj sedaj, ne bi uspel zapisovati. Bi zadeva, po vsej verjetnosti, pokukala na plano, na hrbtni strani, moji, me prebodla, s takšno silo sem pristal na ročaju. In sem začutil prav »prijetno« bolečino, ostro se je oglasila, tako ostro, da sem za minuto, morda dve, po tem, ko sem se pobral, razmišljal o tem, da bi koso, vsaj za nekaj časa, odložil, prenehal z delom. A sem raje stisnil zobe, in nadaljeval. Rad bi, da bo Mala imela (najino) igrišče v celoti na razpolago, ko pride…

 

Na srečo sem se tokrat selektivno lotil košnje. Pokositi nameravam le tiste površine, kateri so Mali najljubše, in jih redno uporabljava, vsak dan, dočim bodo preostale počakale… na zadnji del tega meseca.

 

Sprva sem nameraval kositi do enajste, ko se sonce že dokaj močno izkazuje, a me je bolečina privedla do tega, da sem končal malo pred deseto. Kljub temu mi je uspelo že kar lep del »igrišča« urediti, in ko sem, preden sem pospravil, po košnji, s pogledom preletel narejeno…

 

Ne ogledujem si, vsak dan, celotnega področja, na katerem živim, in se mi je tokrat pogled ustavil na breskvi, na že velikem, odraslem drevesu. Še nekaj časa nazaj, ne vem koliko nazaj, priznam, se je izkazovala z neko borno ozelenitvijo, plodov nobenih, in listja krepko manj, kot ga je sicer znalo biti. Danes pa – veje malodane gole, le tu in tam kak, povsem posušen, list.

Drevo raste, pardon, kaže, da je raslo, povsem na meji s sosedom, pa se še nisem odločil, kaj bom z njim naredil. Morda pustil spodnji del debla, da bo, tudi v bodoče, nanj ograjna mreža pritrjena, ali ga nadomestil z nekim stebrom, s kolom, in deblo v ogrevanje namenil. Ne vem, se bova, bržčas, s sosedom o tem pogovorila, ko pride na dopustovanje.

 

Upam, da mi že proti večeru uspe nadaljevati s košnjo. Sicer čutim bolečino, dovolj dobro jo čutim, a se tolažim, da do ničesar resnejšega ni prišlo, da gre zgolj za udarec, potemtakem za eno tistih bolečin, ki jih ne povzroča življenje samo po sebi, pa se bo, s časom, blažila, in v nekem trenutku povsem izginila. In da bo že v večernem času dovolj obvladljiva, da še, vsaj nekaj malega, uspem (po)kositi.