Urejene »prijateljice«…

Če sodiš med »prijateljice«, malodane vseh in vsakogar, si huda bremena na pleča nalagaš! Huda, zelo huda. Moraš namreč skrbeti za frizuro, za naličenost, za oblačila, pri čemer niti delovnega, spodnjega perila ne smeš zanemariti, kajti zelo pomembno je, to, da si »prijateljem«, uporabnikom, všečna. Ma, bom kar po domače, z besedami, nadaljeval, kajti zdi se mi skrajno neprimerno, takrat, kadar besedo prijatelj(-ica), pa čeprav v navednicah, v povezavi z drekom uporabljam!

 

Da, če si vlačuga, moraš biti – urejena vlačuga, čista vlačuga. Pardon, pardon, tisočkrat se opravičujem: moraš izgledati urejeno, moraš se v čisto oblačiti, čeprav - drek lahko še v najlepši ovojni papir ovijaš, pa bo, kljub temu, in še vedno, smrdel, in bo ostal zgolj in samo drek. In je to vidno dobesedno na vsakem koraku, ne samo pri kurbanju, to, da drek rad blagovne znamke oblači, se »ureja«, skrbi za svojo »lepoto«, s čemer samemu sebi neko vrednost, pomembnost… pripisuje.

 

Kurbirju je njemu lastna, in vlačugina, nesnaga, njemu lasten, in vlačugin, smrad nekaj povsem običajnega, vsakdanjega, samoumevnega, normalnega, pa ga, oboje, niti malo ne moti. Ko bi, vsaj od daleč, vedel, kaj je to moralno, bi ga, bržčas, a kaj, ko tega ne ve, in nikoli ne bo. Pač, uboga revščina, zelo uboga revščina!

 

Uboga?! Potemtakem se mi ti in takšne smilijo?! Ja, res se mi smilijo, in se mi tako smilijo, da – ko bi bilo po moje, bi, po najkrajšem možnem postopku, poskrbel za trajne ukrepe, in za to, da se nikoli več ne bi s kurbanjem izkazovali! Nikoli več! Da kurbir ne bi, s svojim početjem, ogrožal živetvenega zadovoljstva svojih otrok in žene, in da vlačuga pri tem ogrožanju ne bi sodelovala. A v času »demokratizacije« in človekovih pravic, bojda človekovih, v času, v katerem pravice prascev in prasic štejejo več, kot pravice njihovih (potencialnih) žrtev, v takšnem času, žal, po moje ne more biti…

Ne, niti trohice razumevanja, sočustvovanja, usmiljenosti… za takšne ne premorem!

 

Ob tem mi je, bolj za šalo, v misli prišlo to, da – je vrag, kadar otroška ljubezen do pujskov preraste v »ljubezen« do prascev. Pardon, do njihovih pritiklin, in spolnih uslug ter, po možnosti, tudi finančnih »pomoči«. In, da ne bo, slučajno, kakšnega nesporazuma…

 

Načeloma se lahko vsakomur pripeti nek spodrsljaj, vsakomur, a trajno, konstantno kurbanje zagotovo ni spodrsljaj, pač pa je način popolnoma nemoralnega, prašičjega obstajanja. Obstajanja, kakršnega sploh biti ne bi smelo, če pa že je, ne bi smelo ostati nekaznovano!

In potem pravijo, ti, tudi tukajšnji »razviti«, da so neki Vzhodnjaki zaostali, zaradi tega, ker takšne, resda kruto, a učinkovito, »v obravnavo sprejemajo«!!! Ja, »zahodna civilizacija«, malodane v celoti z nemoralnostjo izkazovana.