»Vstop prepovedan«

Ne pomnim, kdaj sem nazadnje to naredil. Danes sem se namreč, prek dneva, ulegel, in celo zadremal. Za eno uro, in resda bolj »na rahlo«, tako da sem celo dospetje nekega sms-a zaznal, a kljub temu. Je prijalo. Jutri bo tako in tako spet treba prej vstati, zaradi košnje, pa si nekega čvrstega spanja, prek dneva, skorajda ne upam dovoliti.

 

Sonce imam rad, a se mu ne morem, in ne smem, za dlje časa izpostavljati. In nikoli, ampak res nikoli, se nisem »pekel«, v podobi nekega sončenja, čeprav sem bil vselej zagorel. In mi je poletje, kljub vročini, ljubo, tudi zaradi tega, ker omogoča dokaj lagodno, lahkotno oblačenje, in obuvanje. Mrazu, hladu, kakršnegakoli, pa nikoli nisem maral. In vsako zimo, še preden se dobro začne, že čakam, da mine…

 

Ko bi smel živeti svoje sanje – živel bi »na morju«. Na nekem otoku, po možnosti, redko poseljenem. Če bi že moral biti, poseljen. Stran, vsaj nekaj kilometrov, od, na primer, neke manjše vasice, v kateri bi se nahajala trgovina z osnovnimi potrebščinami. V kamniti hiši, kakršno sem, dolgo je že tega, od staršev prejel, kasneje pa jo, radi reševanja stanovanjskega vprašanja, prodal. Na žalost, ali pa na srečo, kajti kraj, v katerem se je, in se še vedno, nahajala, mi je postal neljub, po tem, ko je obala postala slednjemu dostopna, in se je namnožila kopica kričečih ter sploh neuvidevnih, nevzgojenih »trupel« na njej. Takšnih, ki mislijo, da, če plačajo, potem smejo početi karkoli se jim zljubi…

 

Imel bi zalivček, da bi se, tu in tam, ko bi zaprijalo, osvežil, razmigal v vodi. Z morjem znam uživati tudi takrat, ko sedim na obali, na neki skali, denimo, in trnek namakam, ali pa zgolj gledam valove, obzorje, galebe… In čolniček, kakopak, tak lesen, preprost, tudi ne bi smel izostati.

 

Danes sem sicer bil »na plaži«, po košenju. Pod tušem, kakopak, in je prijalo, ko sem si tudi lase zmočil, pa je kar nekaj časa trajalo, preden so se osušili. Na morju se nisem imel navade tuširati, po plavanju, izjemoma sem to naredil, takrat, kadar je, denimo, cvetelo, in se je na meni nabralo posledic tega cvetenja. In se je znalo zgoditi tudi tako, da sem bil, v študentskih letih, tudi tri mesece »na morju«, a šel v morje, vsega skupaj, morda trikrat. Nekoč pa me je bilo težko iz njega priklicat…

 

Ja, sanje. Na vhodu, ki vodi do njih, bi moral biti napis »vstop prepovedan«. Pa še vrata bi morala biti dobro zaklenjena, še nek hud pes pred njimi… vsaj takrat, kadar sanjariš o stvareh, o katerih sem sam, skorajda vse svoje življenje, sanjaril! Da sem, zahvaljujoč temu, dospel do spoznanja, da sem – bedak! Kapitalen bedak!