Po sedmih
dneh sem si spet nalil žganice, in prija, vrag, kot zmore redkokdaj prijati…
Sinoči
ni in ni hotela zaspati. Žverca. Zadnje čase se mi zdi, kot da poslednja dva
dneva, pred odhodom, sluti trenutek, ko se bova razšla. Za cel teden, za malo,
bolečo večnost…
»Morala«
sva imeti prižgano lučko, in igranje, razposajenost, smeh, se je vse bolj
razplamtevalo. V premorih se je, driskica tatina, stisnila k meni, in ko sva se
zrla, povsem od blizu, se mi je večkrat zazdelo, kot da v njenem pogledu
tožnost vidim. Kdo ve, morda pa se motim, in sem le odsev svoje žalosti zrl,
čeprav… malo (po)žgečkanja, malo tata-ama-Lilo, in iskrice so, v njenih lepih,
blagih, globokih modrih očkah, znova, oživele…
Preklet
sem! Nikoli mi ni bilo dano živeti s svojimi otroci tistega, o čemer sem že v
srednješolskih časih sanjaril. Ni dobro, kadar živiš z nekom, ki iz sebe nima
česa dajati, in ni dobro, kadar živiš z nekom, ki se malodane vsakemu daje!
Čeprav – morda pa ni dobro, če si takšen, kakršen sem jaz, in se ti praznina,
hlad, sebičnost, stremljenje k lastnemu ugodju, gnusijo, upirajo. Prekleta
živalskost!
Starejše
sem vsaj smel »imeti«, in jih »imam«, na nek način, še vedno, in dlje, kot so
na svetu, dočim – Male niti pričakovati nisem smel, ene same sekunde ne, mi je
bila zatajena, prikrita. In jo smem sedaj »imeti« vsak drug teden, medtem ko v
preostalem času odštevam, skorajda preganjam hudičeve sekunde, ki se vlečejo,
kot se zna megla razvlačiti, počasi, in še počasneje. Vendar – komu mar za nek
Drobižek, in za nekega starca, pomembno je, da se Svet vrti, in zabava na njem,
in da »ljubezen« v potokih teče… Da, prekleta živalskost!
Še ne
tako dolgo nazaj sem iz ust neke osebe slišal, da sem prava pošast. Bržčas bo
res nekaj na tem, kajti oseba, ki je to izrekla, ne more biti merodajnejša, kot
je, za takšne sodbe. Večje pošasti namreč nisem spoznal!
Ne
zavidam povprečju, še zdaleč ne. Tudi ne vem, kaj bi imel, za zavidati. In še
manj zavidam tistim nekim, ki niti pogleda v zrcalo ne zmorejo. Jih pa razumem,
na njihovem mestu bi se tudi sam zgrozil, ob videnem…
Petek
je. »Samo« še sobota, in še pet dni za njo, pa bom spet »zagjabil« najmlajše
svoje dete. Starejši se mi malodane več ne pustijo niti objeti, kaj šele
poljubiti, so »odrasli«… a mi uspe, vsake toliko, ko jih dočakam, oboje, objem
in poljub, »ukrasti«…
Ja, sem
idiot, in to prvovrsten idiot! Predvsem pa zgrešen, docela, na planetu –
sebičnega dreka?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar