Na smeh sileče…

Nenehno se zaganjajo za boljšimi, zmožnejšimi, hitrejšimi… računalniki, kakopak, posledično tudi dražjimi… jaz pa zvest svoji starini ostajam, upajoč, da mi še kakšno leto, če bo le moč tudi dlje, v uporabnost ostane… četudi počasnejša, marsikdaj celo počasna.

 

In me žene na smeh, priznam. Neumnost me namreč zna marsikdaj v takšno razpoloženje pripeljati. Ja, žene me, ko pomislim – čemu pa sploh imajo, te, svoje, računalnike?! Za to, da radovednost pasejo, prek spleta… da neke ugodnosti, cenovne, sebi iščejo… ker so jim edina možnost pridobitve nekih, zvečine žal neverodostojnih informacij… ali, kdo bi vedel, da z raznimi neumnostmi, katere za seboj puščajo, lastno »kreativnost« izkazujejo?!

 

Veliko presedim pred zaslonom, ob tipkovnici, in to že dolgo počnem. Sila malo, če sploh, »brskam« po spletu. »Stroj« mi služi predvsem v podobi izpopolnjenega pisalnega stroja, katerega sem prav tako dolgo uporabljal. Z njegovo pomočjo sem, ko sem še pošiljal, v uredništva, »kruh« služil, pisal, pošiljal, določene zadeve dogovarjal…

 

Danes je večina nekega dopisovanja pogojena s festivalom, pri katerem sodelujem. In se to dopisovanje izkazuje v nekaj tisoč raznih dopisov, tako poslanih, kakor tudi prejetih.

 

Danes malodane vsako svojo besedo, v zapis, nek, namenjeno, s pomočjo računalnika izkažem. Sila malo je tistega, kar je v rokopisu zapisanega, papir, pisalo…

 

In danes, še vedno, svoje literarno ustvarjanje, in teoretično, izvajam praviloma prek računalnika, z njegovo uporabo (ne morem zapisati z-njegovo-pomočjo, kajti to ustvarjanje bi obstajalo, in, včasih obstaja, tudi brez njega), obenem pa del tega, ustvarjenega, v svetlobo-dneva-dajem, objavljam.

 

Veliko, če ne kar ogromno besed imam, tistih, že izpisanih, tudi, nekaterih, objavljenih, tistih, ki še zorijo, in čakajo, da bodo prek tipkovnice poletele, tistih, ki niti tega ne vedo, da bodo prišle, nekoč, nekje, in se obstoječim pridružile.

 

S hitreje delujočim računalnikom jih, zagotovo, ne bi hitreje zapisoval, ker prsti ne bi dohajali. Že itak so nadpovprečno hitri, pri tipkanju.

Za odtenek, morda dva, hitreje bi objavljal, vendar – kam pa se mi mudi?! Ne sodim me vse hiteče, mednje, ki morajo, očitno, čas čimbolj izrabiti, ker jih mnoštvo sila pomembnih zadev čaka! Nekih pašnikov za pašo firbca, na primer. Obenem pa…

Raje vidim, da računalnik za-menoj-leze, in ga moram čakati, da dospe, do mene, kot da bi ga jaz lovil, hitrega, celo krepko prehitrega, zlasti v odnosu do mojih zmožnosti, ali zgolj – »zmožnosti«!

 

Ja, dejstvo je to, verjemi, da – večja kot je praznost, več polnjenja potrebuje, več nekih okraskov, več nekih »posebnosti«, izven sebe nabranih, kakopak, v željah, nikdar zares uresničljivih, da bi samo sebe prikrila.