Jaz-sem-človek…

Niti pomena enostavnih besed ne poznajo, pa niso zmožni opredeliti vsebin, o katerih te besede govorijo, ne da bi se njihove opredelitve kregale s prakso, z živetjem, z dejstvi.

Niti tega se ne zavedajo, da delajo popolnoma drugače, kot govorijo, in da so ravnanja tista, ki resnico o njih pripovedujejo, ne njihove besede. Pa se imajo za poštene, pridne, dobre, ljubeče, za vse, pač, kar še zdaleč niso.

Niti za obstoj hrbtenice ne vedo, na vsakem koraku jih lahko kupiš, vsakdo jih lahko kupi, da le dovolj ponudi, pa o nekem ponosu trobezljajo, celo o časti, kateri niti sence ne poznajo.

Niti tega niso zmožni dojeti, da niso drugi krivi za njihovo revščino, pač pa je njihova revščina kriva za to, da jo drugi izrabljajo. Revščina v glavah, kakopak, v »dušah«.

A znajo vse požreti, do česar sežejo, vse zasvinjati, vse poteptati. Pa ne vem, resnično ne vem, v čem, za vraga, se od ostalih živali razlikujejo?! V tem, da so se naučili reči jaz-sem-človek?!