Netopirna…

Skozi okno zrem ga, vraga,

miš, ki v krila je odeta,

za trenutek ne omaga,

neutrudno leta, leta…

 

In pomislim na vodnike,

ki bi tudi v temo rili,

neke uboge, bedne slike,

neki čudni močerili…

 

Ta skoz okno vešče zmore,

kompas služi mu v glavi,

zna v ovinke brez zavore,

in se slej ko prej ustavi…

 

Močeril pa – močerilno,

vsepovsod na slepo blodi,

pa izkaže se debilno,

ko v bodočnost svetlo vodi…

 

Ta skoz okno, ta res zna,

v svojem mojster, kot se šika,

močeril pa, jejhata,

ta pa je peklenščka slika!