Sedmina

Vidiš jih, na pogrebih, nekoliko vstran odmaknjene, tozadevno diskretno, kako si nekaj pripovedujejo, in se, ob tem, smejijo…

Potem gredo, družno, na t. im. sedmino, v neko gostilno. In v tej gostilni, ob kozarcu vina, pa, po možnosti, ob klobasi in harmoniki, prostor kmalu napolni zadovoljstvo, veselje, SMEH…

Ampak, pazi – še malo prej so pokopali nekoga, katerega »imajo radi«, čigar smrt jim predstavlja »nenadomestljivo izgubo«, še dobro se ni ohladil, ta, pokopani, oni pa – smeh!

Je to normalno? Je, seveda da je, pri nagonskih bitjih, ki nimajo enovite zavesti, potemtakem tudi nimajo enovitega, celovitega zavedanja, pa zato, po tekočem traku, spreminjajo svoje podobe, in – pokopališče = žalostne okoliščine, gostilna = vesele okoliščine! Ker…

Kaj pa gostilna ve, kaj vedo vino, klobasa, harmonika, o tem, da so oni – »žalostni«?! Bentiš, še oni ne vedo tega, da pa, prav zares – NISO!

 

Poglej, še pes bo, ob gospodarjevi smrti, žaloval, in bo potreboval kar nekaj časa, da se bo spet »postavil na noge«, da bo, spet, zmogel biti vsaj približno tako vesel, kot je bil pred izgubo gospodarja! Ja, na kmetih se zgodi celo to, da konj, krava, prašič, pač, neka žival, za katero je gospodar skrbel, ob njegovi smrti žaluje. In ne samo žaluje, celo POGINE! Pa ima na voljo vse, kar potrebuje, svoje »klobase« in »vino«, celo svojo »harmoniko« (ko jo skušajo neki drugi, NEgospodarji, pomiriti, potolažiti, v boljšo voljo spraviti), vendar…

Vendar je ta žival ZARES IMELA RADA svojega gospodarja, za razliko od teh, s pogrebov in sedmin, katerim se samo dozdeva, da imajo radi, ki niti tega NE VEDO, kaj je, zares, imeti rad (nekoga drugega, ne sebe)!

 

Že slišim tisti vsak-žaluje-na-svoj-način, ampak, veš, ta(kšna) trditev je popoln KRETENIZEM, in sproducirajo jo lahko samo povsem kretenska, bebasta bitja, ker…

 

Narava ti ni dala te zmožnosti, da bi istočasno dve povsem nasprotujoči si čutenji čutil, pa da bi se lahko, žalosten, smejal, in da bi bil vesel – žalosten. Daleč od tega!

Svojih čustev tudi ne moreš opredeljevati, ne moreš jim ukazovati KAKŠNA naj bodo! Lahko le (o)brzdaš njihovo izkazovanje, pa se, takrat, ko si besen, zadovoljiš s tem, da udariš po mizi, pa da preklinjaš… namesto, da bi pograbil gorjačo, in se podal k tistemu, ki te je v bes spravil!

Da bi se smejal, takrat, ko sem izgubo, bolečo doživel?! NEMOGOČE!!! Lahko se samo »kislo« nasmehnem, privzdignem rob ustnic, takrat, kadar me nekdo skuša (po)tolažiti, in se ne nasmehnem zaradi same tolažbe (ki itak NOBENEGA UČINKA NIMA), pač pa zaradi (tis)tega, ki mi, s svojimi poskusi, priča tudi o tem, da mu ni vseeno zame, da ga boli, ker sem žalosten… Nasmehnem se mu namesto tistega »hvala«.

In… kamorkoli bom šel – čustva so tako globoko v meni, da ona v bistvu opredeljujejo mene, ona meni govorijo, kako se moram obnašat, pa bom žalosten (če me nekaj zares boli/žalosti, če sem izgubil nekoga, katerega imam RES RAD) povsod, kamorkoli grem, doma, na cesti, v službi, ja, celo ob vinu in klobasi!

 

Principi, preklemana zadeva! Podobno grdi so, kot je grda gostilna, ali vino… ki ne ve, da sem jaz »žalosten«. In so še grši, ker govorijo o tem, da se enake vsebine VEDNO NA ENAKE NAČINE IZKAZUJEJO, v enakih okoliščinah, pa…

Pa je potrebno iskati, in dospeti do pravega razloga, za to, da na sedminah smeh vlada, ker – če neko žalostno dejstvo vsakogar (u)žalosti, če izguba tistega, kar imaš rad, vsakomur žalost povzroča (ne glede na to, kje se nahaja), potem…

Potem je edina spremenljivka tisti imeti-rad! Ali zares obstaja, ali pa je zgolj tozadeven, umišljen, neresničen!

 

Mimogrede: pogrebov se izogibam, in grem nanje le takrat, kadar drugače ne gre. Na sedmini nisem bil, nikoli, in nikoli ne bom, ker – že tam, na pogrebih, bi najraje postrelil tiste smejoče-se, na sedmini pa, ob občem veselju – bentiš, še atomska bomba bi mi bila premalo!