Sliva.
Starejše drevo. Že nekaj časa je kazala, da je v odhajanju, letošnja pomlad pa
jo je pobrala. Dokončno.
Odločil
sem se, danes, da jo podrem. In pospravim, les, uporaben, v »sušilnico«. Da bo
prihodnjo zimo grel…
Pristopil
sem po vseh pravilih, še več, tudi privezal sem jo, da ji pomagam, da usmerjam
njen pad.
Na
strani, na katero naj bi padla, sem naredil izrez. Tistega, v podobi črke »v«.
In drevo niti pisnilo ni, ko sem ga rezal. Nato sem šel na nasprotno stran, in
motorka se je zagrizla. Ne vem, če je grizla pet sekund, vsekakor zelo malo, ko
sem zagledal drevo, kako – pada name! Potemtakem pada v popolnoma nasprotno
smer, od načrtovane…
Bil sem
v razkoraku, nobenega pokanja ni bilo slišat, da bi se pripravil, se umaknil in
ugotavljal…
Nekako
mi je uspelo izmakniti hrbet, čeprav je tudi po njem udarilo, in po glavi, da
sem glavnino udarca prejel na ramo, malček kasneje pa, ko sem tudi njo nekako
umaknil, sem začutil »prijeten« mimohod hrapavega lubja prek noge. Jaz pa,
kakopak, v kratkih hlačah…
Kakorkoli
že, res je, padlo je, drevo, po svoje, a je padlo! Izkazalo se je, ko je
razprlo svoje drobovje, da je bil tisti del, katerega sem komajda začel žagat,
znotraj trhel… Še ena, dodatna, lažniva podoba sveta.
Vse,
kar bo za v peč, je v »sušilnici«. Drobiž pripravljen, čaka, na to, da se
odločim, ali ga bom vlačil prek brega, navzdol, kjer že od prej nabiram trohnenju
namenjeno, ali kako drugače razrešim čakajoče vprašanje. Danes se mi, vsekakor,
ne da ubadat z njim. Sem se razglasil za delovno poškodovanega, za začasnega
invalida. Bo že počakalo, vse, na to, da – dočaka…
Ni komentarjev:
Objavite komentar