Ne
obračam hrbta, le nevredno, vse, mu dam.
Pa naj
gleda, to, nevredno, vanj.
Drugače
se nisem želel učiti, in ne znam,
raje imam
čisto, četudi krepko manj…
Ne
obračam hrbta. Ne pomnim, da bi izdal.
Ja, sem
pa prekinil, z marsikom, in z mnogočem.
Takrat,
kakopak, ko sem brezupnost spoznal,
in ni
bilo vredno zret mojim očem…
Ne
obračam hrbta, le pred seboj ne želim
vsega,
kar zmore zgolj kaziti!
Si
toliko vsaj v življenju pustim,
da gledam
kam, s kom hočem iti…
Če si
mi že zadaj, te prosim, ostani,
bo,
bržčas, tako prav obema.
So
dnevi v številčnost vse manjkrat mi dani,
pa tistega
ne bi, kar v nič jih odvzema…
Ne
obračam hrbta. Pogled pa varujem.
Naj jasno
mu bo, čisto, drago.
Nad
vsem nemoralnim preveč se zmrdujem,
da rinil
bi v neko nesnago.
Ni komentarjev:
Objavite komentar