Sred
gozda ne vidiš prav daleč, se skriva,
ne veš
niti tega, do kod se gozdi,
že res,
da se zgodbica neka razkriva,
prekratka,
zelo, da vsaj malo svetli…
Če
hočeš spoznati, se moraš podati
navzven,
in v višavo, da zreš, kar je spod,
a kaj,
ko za to je potrebno več znati,
in pa
doumeti kalupe zablod…
Prepričanja
silna, po vrsti debilna,
krojijo,
od nekdaj, po dolgem ta svet,
so
občim edina, povsem kredibilna,
pa
vsak, ki drugače, je zanje zadet…
A prav
ti drugače so tisti, ki smejo,
ki znajo
do jedra, do bistva zadev,
s
težavo, povsod, kamor grejo, dospejo,
le z
muko je cvetu dospet skoz' plevel…
Plevel
pa ne da se, povsod se razleze,
odloča,
odreja, docela vse ve,
je
pletje brezupno, povsem je brez veze,
plevelu
ni druge, dušiti zgolj gre…
Ni komentarjev:
Objavite komentar