Sam sem kriv, vem

Sam sem kriv, to dobro vem, za prav vse, kar pogrešam,

sam sem si zapisal nekam, tja, na dno globin,

bržčas bom pogrešal dokler, končno, ne opešam,

in se mi v neskončno temo izgubi spomin…

 

Sam sem kriv, sem jaz dovolil, da mi je vstopilo,

in da v lepem, ter v dobrem, smel sem prepoznat,

sam sem kriv za vse, kar se kasneje je zgodilo,

ko bi mi bilo vseeno, ne bi me za vrat…

 

Sam sem kriv, ker roki stezam, in v objemu grejem,

ker razpiram dušo, ker srce hitim delit,

sam za vsa spoznanja, ki v grenkobi jih preštejem,

in, ker se, kljub uku, nisem zmožen spremenit…

 

Ko bi znal v jemanju, ko bi mi le moje štelo,

vzemi, kadar rabiš, ko pa ne, zabriši stran,

bi bilo lagodnejše mi, in celo veselo,

bi predvsem prihranjenih bilo mi nekih ran…

 

Sam sem kriv, to dobro vem, in ni mi za utvare,

naj vse drugo bo tako, kot biti si želi,

nove boli legajo lepo na tiste stare,

ko odštevajo mi sanje in poslednje dni…