Izpiraš
me, izpiraš,
iz dneva
v dan vse več,
načinov
ne izbiraš,
le
ženeš, vztrajno, preč…
Izpiraj
me, do kraja,
pa kaj,
bedak zgolj manj,
tako
nič ne ostaja
brez
vseh pobitih sanj…
So
žrli, in požrli,
pobijali,
pobili,
iz kože
so me drli
in kri
mi vso izpili…
Pa kaj,
je tak moj uk,
drugače
butcu ni,
do muke
le prek muk,
od
gnusa, od laži…
Izpiraj,
je vseeno,
naj nič
te ne skrbi,
je
lažje, in pošteno,
kjer
blizu ni zveri!
Ni komentarjev:
Objavite komentar