Ne silim…

Ne silim, nikogar ne silim,

še manj, da beračil bi, znova,

pod nebom obstajam povsem mi nemilim,

preredek se najde še mojega kova…

 

Ne silim, in še manj sprejemam,

kar zmore zasmrajat, s seboj le kazit,

vse bolj se umirjam, vse manj se razvnemam, 

nevredna trenutka dvonoga je rit…

 

Ne silim, naj bo kakor prija,

a daleč od mene, mi ni do smradu,

mi ni do tega, da oči mi izpija,

brezdušno, brezvestno, povsem brez sramu…

 

Ne silim, le k vragu znam zlahka poslati,

naj gnije, kjer gnilo je v gnitju doma,

mi ni več ničesar snovati, iskati,

le čakam, da bo mi dospeti do dna.