Glupo glup…

Bržčas. Glup = neumen. Še huje, v mojem, konkretnem primeru – ob mojem imenu bi se, domnevam, morala znajti tudi beseda »nor«. Čemu? Pojasnim…

 

Absolutna večina je – normalna. Mar ne?! Glede na to, da se jaz v popolnem nasprotju izkazujem, od te večine… od plusa je nasprotje minus, od normalnega pa ne-normalen!

 

Nikoli, ampak zares nikoli v svojem življenju nisem šel prek »vez in poznanstev«, še več, takšno početje se mi, dobesedno, gnusi! Absolutna večina – še pri mesarju pričakuje lepši kos mesa, kaj šele povsod drugod, neke ugodnosti, gledanje-skozi-prste!

 

Nikoli, zares nikoli, ene same besede rekel v prid svoji plači, tudi takrat ne, ko sem začel na delovnem mestu direktorja, in me je predsednik upravnega odbora o mojih pričakovanjih oziroma zahtevah povprašal. In je pričakoval, da bova barantala, cenkala, iskala nek kompromis, a, dobesedno osupel, odprtih ust ostal, ko je zaslišal moj »takšno plačo pričakujem, da bom smel brez zadržka najslabše plačanemu delavcu gledati v oči«…

 

In, tudi o tem sem že, ko je podjetje, čez dolgo časa, zašlo v krizo – edina plača, ki je radi tega trpela, je bila moja – svojevoljno sem si ukinil dodatek na delovno uspešnost, v višini tridesetih odstotkov… in se zaradi tega tudi zagovarjal, pred upravnim odborom, ker opredeljevanje moje plače ni bilo v moji pristojnosti…

 

Nor, kajne?! Popolnoma nor! Ko bi drugače, tako, kot malodane vsi – danes bi imel nekajkrat več, v materialnem pogledu, kot imam! Krepko boljšo pokojnino. Z večjim mirom, po vprašanju denarnih zmožnosti, bi iz meseca v mesec hodil…

Nisem znal? Ne me hecat, je res tako težko učljivo ej-daj-mi-zrihtaj, je res tako težko reči, namesto plača-čistilkini-primerna, nekih tri, štiri, ali več, tisoč evrov mesečno?! Ni, menim da ni, sem težje zadeve izkazoval, težje izpite uspešno opravljal, tako da – ne, ni težko ravnati tako, kot ravna absolutna večina (ko bi bilo njeno ravnanje zahtevno, ga niti izkazovati ne bi zmogla!), ne, težko je človeku v koži človeka ostati, in ne postati eden-izmed-vseh…

 

Kakorkoli že, velikokrat sem že izjavil, da ni, na vsem svetu, večjega bedaka, kot sem jaz. In vztrajam pri tem, ampak samo iz enega razloga – ko bi drugače živel, ko bi se kot ostali izkazoval, takrat dvomim, močno dvomim v to, da bi toliko svinjarij doživel, kolikor sem jih! Bi mi bilo po tem, in marsikaterem drugem vprašanju, bistveno, bistveno bolje! Vendar – raje sem bedak vseh bedakov, kot pa – žival!

 

Ja, vse ostalo normalno, in jaz – nor.

Groza, saj bi še sprejel, takšno razlago, kot neko dejstvo, ko me ne bi neka malenkost begala. To, konkretno, da… v vsem svojem obstajanju sem kar nekaj zadev zastavljal, na različnih področjih, se z njihovim izvajanjem izkazoval, uspešno, učinkovito, kar nekaj stvari je, ki jih počnem, jih zmorem početi… dočim taista, normalna večina vsega mojega izkazanega niti zastaviti ni zmožna, kaj šele nek čas, denimo desetletje ali več izvajati, uspešno, kakopak, pa me bega – moraš biti nor, za to, da si sposoben, in normalen, za to, da niti o samem sebi samostojno nisi zmožen misliti, odločati, za svoj kruh poskrbeti?!

 

Ja, ta malenkost, med ostalimi, me silno bega, priznam. Celo tako, da si, včasih, na skrivaj, upam pomisliti o tem, da – kaj pa, če sem jaz normalen, s človeškega vidika, kakopak, ne z večinskega, in je, posledično, z njimi, tako drugačnimi od mene, »nekaj« narobe?!

 

Pravijo, ti, ki »vse vedo«, da je od genija do norca en korak. Ne bo držalo, na Gausovi dispoziciji je genij skrajno desno (v bistvu, biološko gledano, ti geniji sploh ne obstajajo, ampak, naj bo, v ljudskem žargonu), dočim so nori skrajno levo, in tik ob – neumnosti, potemtakem ob vsem »pametnem« povprečju. Mislim, da so si krepko bližje, »pametni« in nori. Obenem pa…

 

Ko se »geniju«, če se mu, slabša mentalno stanje, takrat najprej postane – občim (miselno) enakovreden (če je poslabšanje tako hudo, seveda), šele kasneje lahko do norosti dospe. Kakopak…

 

Razen v primeru mehanskih okvar, ki pa zmorejo poseči v delovanje tako nagonskih, kakor tudi razumsko zasnovanih možganov.

Ne, ne, sredina in leva skrajnost sta mejaša, med levo stranjo in desno pa obstaja minsko polje, povprečna bebavost!