Priznam,
z runklom ne bi zmogel, niti za kratek čas. In tudi runkel ob meni ne bi dolgo
zdržal. Ne vem, sem čuden, in svoje odnose povsem drugače gradim, jih v
drugačnem iščem, kot to »normalni« počno…
Meni
nek rad-te-imam ne gre skozi lonec, in/ali skozi posteljo, daleč od tega! Kogar
imam rad, imam, v bistvu, rad njegove vsebine, ne nekih zunanjih, telesnih
čarov. Pa sem med tistimi, ki zmorejo imeti radi tudi lačni, ali pa, na neke
svoje starosti, v katerih brez sle ostanejo, kajti…
Lepota
zunanjosti, sama po sebi sila relativna zadeva, obenem hitro minljiva. In ne
pomagajo nobene liposukcije, zategovanja kože, povečevanja/zmanjševanja tega
ali onega (pre)dela… ne pomagajo nobene maže in pomade, ličila, pršila, če jih
prek lutke nanašaš, bo še vedno lutka ostala…
V
gimnaziji sem imel sošolko. Bila je, po nekih manekenskih merilih, prava
lepotica. Priznam, dejansko je bila pogledu všečna, vendar – vsi sošolci so »trzali«
nanjo, noreli za njo, le meni ni in ni bila všeč. Ravnodušen sem bil, do nje,
bila mi je, zgolj in samo – sošolka.
In so
se mi čudili, vsi ti sošolci, češ da je z menoj nekaj narobe, glede na to, da
me dekle ne prevzame, tako, kot je prevzemala njih, vendar…
Kadar v
očeh ni globine, pač pa le prazno vidiš, kadar ne toplijo, ne žarijo, pač pa so
samo lepo obarvane, in blede, tope, kadar je nasmeh tak, da ne veš, če je
pravi, in kot tak komaj opazno neko dospetje, ali potvorjen… nak, če navznoter
ni, potem me tudi navzven ne prepriča! In tudi – če usta odpre, in zgolj nek
meeee zaslišiš… Vselej sem se, že kot otrok, veselil vsebine, denimo, paketa,
nikdar ovojnega papirja…
Takrat
sem sošolcem z nekim nedorečenim ne-vem odgovarjal, jim svojo čudnost skušal
pojasniti, danes, po petdesetih letih pa… ne, ne, nikakor drugače ne bom
zapisal, kot zgolj takole: ko bi o samih sebi vedeli to, kar o vas vem jaz,
potem… me bržčas ne bi o moji čudnosti spraševali!
Ni komentarjev:
Objavite komentar