Sveta
ne bom spremenil, sebe ne mislim.
Ne bom
ga sprejel, takšnega, kakršen je, in ne bom se mu (pre)dal.
Bom ga
upošteval, v okviru vseh dejstev, četudi on ne upošteva mene, in bom upal, da
bom, na dolgi rok, skozi neka stoletja, morda, zmagal.
S temi
upanji sila skrbno ravnam, v bistvu jih nikamor nisem privezal, nasprotno,
širom imajo odprta vrata, da lahko, vsak hip, utečejo, če želijo, kajti vedo,
ta upanja, da jim je sila malo možnosti dane, raje nič, za to, da bi se smela
uresničiti. Je vrag, kadar v mlaki, kot ne-mlakast, neko mnenje podajaš, se
celo pritožuješ, in povsod, od prvega uradnika, do poslednjega, povsod le na
žabe, potemtakem mlakaste, naletiš. Ki odločajo, po svojih pojmovanjih,
znanjih, vedenjih…
S prvo
žabo se še konfrontiraš, morda tudi z drugo, in s tretjo, in dlje kot to
počneš, globje kot prodiraš v mlakast državni aparat, bolj spoznavaš, to, da –
je žaba žabi enaka, in da imaš s samimi žabami opraviti, pa ti upanje, v to, da
boš, če bo po sreči, na neko ne-žabo naletel, in se bo le-ta dovolj visoko
nahajala, da bo zmogla s svojim reganjem nekaj, vsaj za pikico, v spremembe
narediti, plahni, spočetka počasi, nato vse hitreje, dokler ga, še v zadnjih
njegovih pikicah, povsem ne opustiš.
Jalova
so, takšna upanja, a, kljub vsemu, potrebna, da se samemu sebi lažeš, da še
naprej »migaš«, si prizadevaš, da si še naprej v nesmiselnem smisel iščeš. Kajti
brez smisla obstajati, ne, prehuda kazen bi tako bilo!
Kakopak,
manj kot veš, bolj ti upanja smejo, in zmorejo, živeti, pa je v bistvu najbolje
ničesar vedeti, da ti zmore biti obstajanje lagodno. Če milijardam tako uspeva,
čemu meni ne bi?! Čemu…
Ne vem,
bi sicer znal odgovor, na ta čemu, podati, a se bojim, da so izjemno redki, ki
ga utegnejo razumeti! Ko bi zapisal, na primer, takole: nisem zato, na tem
svetu, da sem, Narava mi ni dala možganov zato, da jih ne bi imel, ne zmorem v
skupnosti, in o njej, če zase in k sebi vlečem…
Pa… da
imam vsaj pred seboj mir, da si ne morem očitati neke ravnodušnosti, tega, da
ne poskušam, morda, ne vem, morda je to dejansko tista osnova, edina, v bistvu,
zaradi katere, še vedno, vztrajam, ker…
Tudi,
ko bi zmagal, tako, kot je dolgo nazaj nek Galileo, le kaj, za vraga, bi od te,
svoje, zmage – mrtev imel?!
Pravijo,
da je človek ne samo razumsko, pač pa tudi načelno bitje. Pravijo, da ima neke
svoje vrednote, in jim sledi. Pa naj bom vsaj eden izmed redkih, ki se tako
izkazujejo. Obenem pa…
Če ne
vplačaš loterijskega lističa… sicer vedoč, da je neznatna možnost nekega omembe
vrednega dobitka… potem tudi sanjariti ne moreš, o dobitku!
P.S.
Nekoč
sem slišal, bojda resnično, zgodbo, o nekem Italijanu. Vse svoje življenje je
igral na srečo, kupoval neke srečke, izpolnjeval lističe… na pozno starost je
zadel, večji dobitek…
Ni imel
nikogar, komur bi »srečo« predal… sam je več ni potreboval… v svojem kraju je
postavil – javno stranišče. Naj ščijejo po moji sreči, je, ob tem, bojda,
izustil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar