Kam v deseto?!

Veliko slavospevov nekemu domu sem slišal, preveč, da mi, očitno, misel o tem ne bi dospela v današnje jutro…

 

Dom je, bojda, nekaj svetega. Povsod je lepo, baje, a najlepše doma. Ne vem, s takšno trditvijo bi se zmogel celo strinjati, ko v podobah doma ne bi videli zgolj nekega objekta in, malo širše gledano, kraja, po možnosti celo tozadevno rojstnega (večinoma je namreč rojstni kraj mesto, v katerem je porodnišnica, v kateri se rodiš, in ne kraj, v katerega te »preselijo« po odpustu iz porodnišnice), pa (morda) vrtca in šole, kamor so hodili po »vzgojo in izobraženost«, sosedje, vsi po vrsti »najboljši ljudje«, predvsem pa, verjel ali ne, kalupi, znotraj katerih so odraščali, pa – manjši kot je kraj, v katerem so odraščali, večje učinkovanje zmorejo ti kalupi imeti…

 

Nekateri dosežejo en sam »dom«, spet drugi dva, ker se, na poti v samostojno živetje preselijo, celo tri, morda štiri…

Takšnih domov, opredeljenih s tem, da sem v njih (in v njih okolju) dele svojega obstajanja pustil, in to celo še vedno počnem, bi lahko devet naštel. In je moj rojstni kraj bolj kot ne le formalen »rojstni kraj«, saj so me iz ljubljanske porodnišnice peljali naravnost v Trst. Ja, moj oče je bil diplomat, kjer je bilo njegovo delovno mesto, tam smo bili tudi otroci. In še en »ja«, tudi moj oče je bil »nor«, popolno nasprotje absolutni, »normalni« večini, pa – medtem ko so njegovi kolegi, diplomati, in ostali »imenitneži«, svoje žene peljali v tujino rojevat, je moj oče, da bi državi plačevanje v devizah prihranil, svojo odpeljal v Ljubljano. Pač, v nekaterih Vošnjakih se, iz roda v rod, očitno gen-takšne-norosti prenaša, in se izkazuje, dokaj vidno, tudi drugod, potemtakem tudi na področjih, s katerimi se ukvarjajo…

 

Pomeni, da sem se devetkrat (pre)selil, pa čeprav sem bil v prvih štirih selitvah (Ljubljana-Trst, Trst-Berlin, Berlin-Ljubljana, Ljubljana-Ljubljana) zgolj seljen, po principu mačjega-seljenja-mladičev, saj sta starša nosila vso težo krajevne menjave, dočim so mene samo »popokali« in hajd…

 

Dobro sem spoznal čas pred, med in po selitvi. Poznam živetje-v-škatlah, zlaganje vanje in razmeščanje iz njih. Poznam kupe naloženega, med katerimi se, včasih, tudi prerivaš, da se prerineš, in v katerih iščeš, da bi skorajda obupal, preden bi našel. Poznam privajanje, navajanje na novo okolje, poznam zaplete, in razplete, ki ob tem nastajajo. In – kar nekaj teh okolij sem smel spoznavati, neposredno, na-lastni-koži, da jih zmorem, danes, primerjati, posledično tudi ugotavljati, da nekih bistvenih, vsebinskih razlik, med njimi ni. Povsod, do koder moje zavedanje seže, sem bil, bolj kot ne, nekakšen otok, obdan z nepreglednim morjem neke drugačnosti…

 

Če odštejem moje domove-ranega-otroštva, o katerih mi spomin najbolje ne pripoveduje, ker, vrag vedi čemu, predvsem lepe doživljaje hrani, in mednje, samo tu in tam, tudi drugačne vrine, potem mi ostane samo pet teh domov, o katerih bi zaokroženo neko sliko zmogel sestaviti.

In v vseh teh, petih, je, na začetku, sonce razmetavalo svoje žarke z neba, da bi kasneje, iz takšnega ali drugačnega razloga, njegova moč pojenjala, kdaj celo tudi pretila s tem, da povsem ugasne… in, se je znalo zgoditi, tudi je, ugasnila.

Da, vzroke je vedno treba iskati znotraj, potemtakem v sebi, nikdar izven, pa, da z banalnim primerom skušam pojasniti – če se znajdeš v svinjaku, ni svinjak kriv za to, da ti nezadovoljstvo vzbuja, kajti svinjak je zgolj svinjak, in drugačen biti ne more, pač pa je vzrok tvojega nezadovoljstva v tem, da ne sodiš v ta svinjak, da si drugačen od njega, da se ne znaš, ne zmoreš ali se nočeš prilagoditi zakonitostim svojega (širšega) doma, okolja…

 

Velikokrat sem se znašel drugje, potemtakem izven uradno opredeljenega mi domovanja, in sem se znašel tudi za dlje časa… in sem se – počutil doma. Ne »kot doma«, pač pa dobesedno doma. In mi spomin te vse neke krajevne-drugje še vedno hrani, to celo tako uspešno počne, da so tudi ti »drugje«, še vedno, v meni kot neki moji-domovi, neformalni, neuradni, a kljub temu, vsebinski, dejanski. In bi tem uradnim, devetim domovom, lahko še vsaj tri prištel, ko bi hotel natančneje, o njih, o svojih selitvah, o pričakovanjih pred njimi, o tožnosti ob njih zapustitvi… govoriti.

 

Ko bolje pomislim… vedno so o mojem (ob)čutenju tistega tu-sem-doma odločali neki posamezniki, zaradi njih sem se tako počutil, in ne radi zidov ter določenih lepot, posebnosti, značilnosti samega kraja, mesta bivanja. In samo morje, v podobi enega izmed mnogih izkazovanj Narave, je zmoglo name drugače delovati. V zadnjem času pa… v zadnjem času se navajam na to, da meni pomembnih posameznikov ni v bližini, ali pa so izjemno in redko, občasno, pa v specifikah brega, ki zmore povsod biti lep, dreves, ki zmorejo povsod dehteti, trt, ki zmorejo povsod sladkati, ptic, ki zmorejo povsod žgoleti… prepoznavam tisto, čemur pravimo – dom. In se obenem zavedam, da bi se znal, celo zlahka, nekje drugje krepko bolj doma počutiti, ko bi, ob sebi, človeka, ljudi živel, kot se bom kdajkoli zmogel počutiti doma tu, na svojem bregu.

 

Povsod je lepo, a je doma najlepše. Pravijo, tako, čeprav…

Ni lepote v gori, vsaka zmore biti lepa. Ni je v vodi, je vodi podobna. Ni je v trati, vsaka zmore dišeče cveteti. V gozdu, vsak z neko svojo skrivnostnostjo prepriča. Lepota je v načinu, na kakršnega neko konkretnost občutiš, doživiš in živiš, in lepota je v tistih, ki zmorejo te konkretnosti, neke specifičnosti, v vsej njihovi izpovednosti, občutiti, in občutijo tudi zato, da zmorejo drugim, nekim, svoja občutenja ponuditi. Potemtakem zmore biti lepota v kombinaciji sprejemanja in (raz)dajanja, nikakor v podobi opredmetenja vsega in vsakogar, v podobi prilaščanja in lastitve, pričakovanja, celo terjanja tistega po-moje, v neki sebičnosti, stremeči izključno k lastnemu ugodju!

 

Da, vsaj devet, uradnih, domov, svojih, lahko naštejem, neuradnih celo nekaj več, in deseti, poslednji, bo, morda, tisti, o katerem bodo neki drugi odločali, in odločili, v odvisnosti od ne/upoštevanja moje »poslednje volje«. In sem zadovoljen, po tem vprašanju, vsaj zaradi dveh, najpomembnejših, razlogov…

 

Na krepko širšem področju, kot sta moje bregovje in Dežela kot taka, je kar nekaj vrat, ki se mi vselej zmorejo s svojo odprtostjo izkazati, še več, za katerimi bi zmogel poreči (tudi) tu sem doma.

 

Ne hodim v lokale, pa mi je prihranjen lokal-patriotizem. In z njim vred tudi prekljanje o raznih neumnostih, povsem nepomembnih zadevah, o moja-gora-je-lepša-kot-tvoja, moj-potok-bistrejši-od-tvojega… in mi je dopustno zreti v vsebine, do njih dospevati, ter, posledično, dejansko lepoto ugotavljati, jo celo dihati! In mi je to dano početi prek celotnega planeta, čeprav sem zgolj pikico, njegovo, spoznal.