Živim
med praznimi, ki samo gledajo kaj bodo (po)žrli, kako se bodo lepo imeli. In
jim je pri tem vseeno, na kakšen način, kje, s kom, samo da dosežejo, da za
nekaj trenutkov lakoto potešijo, pa čeprav je nikoli ne bodo zmogli, ker
praznina nikoli zrasti ne zmore.
Prepad
brez dna. In v ta prepad ves svet vlečejo, kot že ničkolikokrat poprej.
Ni komentarjev:
Objavite komentar