V ugasnitvi pričakovanj…

Ko bi me nekdo pred štiridesetimi leti vprašal, kaj pričakujem v življenju, mu niti približno ne bi opisal tega, kar sem doživel…

 

So, ki poskušajo, vsake toliko, z nekimi svojimi »razsvetlitvami« name vplivati, mi neka upanja obujati, češ da ni vse tako, da ne bi moglo biti lepše, pa jih gledam, ne vedoč ali naj jih k vragu pošljem, ali jih po zdravju povprašam. Morda bi šlo tudi eno z drugim. Popolnoma drugače, kot jaz, so zastavljali, popolnoma drugače ravnali, pa niti osnov ne vidim, na temelju katerih bi karkoli vedeli o mojem jutri. Njihovega pa ne želim…

 

Samo neumnost zmore nenehno eno in isto srečevati, obenem pa v nasprotno upati, ne, to ni več naivnost, to niso več upi, ki bi bili, vsaj za mrvico, z realnim utemeljeni, ne, samo neumnost zmore tako. Meni pa, na srečo, ali na žalost, se še nisem odločil, ni bila darovana, pa se raje soočam, z vsem, in z vsemi, tako, kakor sem se vselej poprej. Me zmore samo Dobro pretresljivo presenetiti, v kolikor bi se, slučajno, kakopak, pripetilo. Takšni pretresi pa ne škodujejo…

 

Naučil sem se pričakovati od sebe, dvomiti in zaupati, hkrati, vase, zdaj pa sem v obdobju, ko izpopolnjujem svoje znanje s področja ko-te-jebe, morda v malo nežnejši podobi, a v isti smeri, pa skušam striktno razločevati, in upoštevati, ne glede na bližino nekih določenih, ki jo v sebi nosim, a sem sklenil ne izkazovati je. Samo recipročno, se bom že naučil, ni vrag, samo recipročno, in nikdar več kot v preteklosti, z upanjem, z zaupanjem in z dobroto, ki je komaj čakala na to, da se je smela darovati. Ne, dočakal sem, kar nisem pričakoval, pa ne bom pričakoval tistega, česar mi ni dočakati.