Galileov (večni) križ

Ko se Galileo podal je krogliti,

ni vedel še, revež, v kakšnem živi,

da svet je sestavljen iz micenih bitij,

katerim v glavah še bolj micen ždi…

 

In se je napenjal, poskušal, vztrajal,

vrti se, vrti se, okrogla povrh,

in bolj kakor ne se je v muke podajal,

ga klelo je ljudstvo, preklel ga je vrh…

 

En sam Galileo za vse bi zadoščal,

en umen je umnejši od prav vseh nič,

se pameten svet je v neumnosti sproščal,

ima zraven prste, gotovo, hudič…

 

So mu pojasnili, da bodo smrtili,

v primeru, kakopak, da se ne kesa,

in so, veleumno, priznanje dobili:

ploščato spod ploskega vse je neba…

 

In, vendar, vrti se, je znal zakričati,

čeprav so postrani ga gledali vsi,

prav takšni, kot danes so, ki znajo znati,

da neka oblast poštenjake skazi…

 

P.S.

To, o kvarni oblasti, so vedeli tudi nekdanji sestre in bratje, današnjih sester in bratov, le da so bili tisti nekdanji bolj neumni, ker niso vedeli, da je Zemlja okrogla, in da se vrti, medtem… ko so se današnji, skozi stoletja, naučili to vedeti…